Mi ka da ne bo več. Odnesla ga bo joga. Za slovo – Lunohod III. A Mikado-san ne bo odnehal.

Nekaj dni bo še na ogled fotografska razstava Lunohod III. Po 22 letih na Slovenski cesti 6 zapirajo galerijo Mi ka do. Zdaj bo tam jogarnica, pove Blaž Zupančič. Ob robu pariških Tuileries, v znamenitem Jeu de Paume je bilo ravno obratno: najprej tenis, potem umetnost. Ampak – saj je joga je tudi umetnost (obvladovanja telesa z mislijo)…

Mikado je majhna zasebna galerija, ki naj bi bila usmerjena predvsem v razstavljanje fotografij, a se občasno znajdejo tam tudi slike in tapiserije. Tako so jeseni 2015 v ljubljanskem Dnevniku napovedali Tozonovo in Vrenkovo razstavo, postavljeni na Slovenski cesti 6; To je, če si lahko predstavljate – čez cesto znamenite stanovanjske utrdbe Ferant, imenovane po nekdanjih najemnikih tega dela takratnega roba mestnega jedra; Pravijo ji tudi Ferantov vrt ali stanovanjski hrib; S to mojstrovino se je Edo Ravnikar med leti 1964 in 1976 poklonil tudi Jožetu Plečniku, saj je tu nekoč stala njegova rojstna hiša.

A vrnimo se čez cesto, na desno stran gor-cestno zlikane Slovenske, nekdaj Dunajske še prej pa menda Kardeljeve, Tyrševe, Bleiweisove in Šelenburgove  – danes prave mestne štiripasovnice; Z nekaj neskromnosti, ima ta ulica zlasti zaradi vsebin in programov, ki jih nosijo stavbe ob njenem robu, vse možnosti, da bi bila mali pariški Rivoli (Rue de Rivoli), ki se pne od Malherjeve ulice proti Place de la Concorde; Ampak Rivoli je enosmerna cesta, Slovenska pa ima po dve vozišči gor in dol.

Skratka, če je ob Rivoliju, sicer na levi strani, znameniti Louvre, prav na koncu pa  Jeu de Paume, nekdaj teniško igrišče, spremenjeno v umetnostno galerijo, kjer je desetletja domovala galerija impresionistov, je na desnem »bregu« Slovenske – Mikado.

Pravzaprav – je bil. Mikado, lep in galerijsko ščiščen prostor bo po dvaindvajsetih letih jogarnica. Galerija teles, ki hočejo ostati gibčna tudi na starost.

O tem, zakaj Mikado ne bo več galerija pa v pogovoru z Blažem Zupančičem, ustanoviteljem galerije in umetniškim fotografom, ki je pravniški poklic uokviril v diplomi in pravosodnem izpitu ter ju spravil v spodnji predal njegovega vsakdanjika. Na stenah pa so bile, so in menda še bodo zapisi, ki jih z njegovo camero obscuro vidi in ovekoveči prvi Mikado-san. Le da bodo poslej na ogled drugod, ne več v Mikadu.

Dvomim, da bodo med pariškim parkom Tuileries, na katerega severovzhodnem vogalu ne odneha z umetniškimi vizualijami napolnjeni  Jeu de Paume, še kdaj kdaj vihteli teniške loparje… Želim si pa, da bi v Mikadu na začetku Slovenske, enkrat znova, nekoč, uživali v razkošju za hipec ujetega življenja v slikarskih, kiparskih in fotografskih mojstrovinah Blaža Zupančiča in njegovih gostov. Za jogo morajo biti stene sicer brez umetniške in druge navlake a kdo ve, morda se pa tudi tu kdaj kaj spremeni. Tja, na Slovensko 6 smo na sklepni dogodek pred zaprtjem galerije za Radio KAOS s Slovenske 27, poslali posebnega poročevalca, specialista za vizualne in vse druge umetnosti, Andreja Pengova.

Mi ka da ne bo več. Odnesla ga bo joga. Za slovo – Lunohod III. A Mikado-san ne bo odnehal. Mi ka da ne bo več. Odnesla ga bo joga. Za slovo – Lunohod III. A Mikado-san ne bo odnehal. Mi ka da ne bo več. Odnesla ga bo joga. Za slovo – Lunohod III. A Mikado-san ne bo odnehal. Mi ka da ne bo več. Odnesla ga bo joga. Za slovo – Lunohod III. A Mikado-san ne bo odnehal. Mi ka da ne bo več. Odnesla ga bo joga. Za slovo – Lunohod III. A Mikado-san ne bo odnehal.

--!>
Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *