Mladinsko s Krizami in Tretjim rajhom v novo leto
|
Vrnimo se h Krizam v Slovenskem mladinskem gledališču, o katerih smo na Radiu KAOS že govorili, prvič kmalu po premieri na beograjskem Bitefu lani konec septembra; potem znova dober mesec po ljubljanski premieri, ko smo smo se pogovarjali igralcem z Vitom Weisom, tokrat pa ta intervju objavljamo tudi za spletno rabo in dodajamo, da so v tem gledališču novo leto začeli prav z nizom uprizoritev predstave Krize; Predstava je namreč za igralce fizično tako izčrpujoča, da jo je najbrž treba »pokuriti« takoj; Čim prej v letu, ki je ravnokar nastopilo, čeravno je za štiri polmaratonce in tri polmaratonke, obložene z osebno in/ali službeno dnevno navlako ura neprestanega teka na mestu pripoved brez besed, je za občinstvo ta njihov »tekst« razorožujoč skoraj tako, kot da bi gledalci tudi tekli in ne zgolj sedeli na tribuni prizorišča Stare pošte.
Ob igralcih pri katerih moremo v tej predstavi občudovati in se čuditi tekaškim sposobnostim in mnogim drugim gibalnim spretnostim ter vzdržljivosti, do potankosti izčrtani odrski igri slehernega od sedmih tako različnih teles Sare Dirnbek, Iztoka Drabika Juga, Klemna Kovačiča, Drage Potočnjak, Katarine Stegnar, Vita Weisa in Gregorja Zorca. V »offu« posredovanem zvočnem posnetku nastopa tudi Blaž Šef kot pripovedovalec besedila iz knjige Jasona Hickla z naslovom Manj je več in Goba na koncu sveta Anne Lowenhaupt Tsing. Natančno premišljeni izbor iz njunih besedil v nepopustljivo lušči plasti napak aktualnega, na mestu topotajočega, v lastno entropično zanko ujetega kapitalizma.
O predstavi, igralski in mizanscenski izkušnji v belo odetega odra z dvetindvajsetimi ostanki debel (na zid pribitimi drevesnimi štori), tako da se zdi, da je slehernik v igri s svojim vsakodnevnim ravnanjem kriv za natanko štiri pogubljena drevesna debla, ko so igralski liki oblikovani kot gospodinja, obložena z nakupovalnimi vrečkami, s poslovnim kovčkom in torbami, s kravato ali brez nenehno potujoči biznismen, znucana povzpetnica, delavec – morda železokrivec ali celo inženir, dirjajoči poštar ali mladi oče na počitnicah, nam je nekatere odrske in zaodrske podrobnosti in sporočila predstave Krize razkril prav ta, slednji. Vito Weis.
Predstavo Krize, ki jo v Mladincu znova uprizarjajo ravno te dni, je, kot že podčrtano v uvodu, režiral Žiga Divjak, ki se v svojih odrskih stvaritvah vztrajno osredotoča na vprašanja uničevanja okolja in z njimi povezana socialna ter v skrajni posledici politična vprašanja, ki jih ven in ven naplavlja (in poplavlja, tudi dobesedno) uničujoči kapitalizem. Odrezavo prizadeto in v srce segajoče, da se človek po tej uri tekanja na mestu vpraša: kje hudiča sem se pa jaz zataknil?
Pri izostritvi likov in odrskega dogajanja je sodeloval dramaturg Goran Injac, za špartansko in opominjajočo sceno je poskrbel vse pogostejši Divjakov sodelavec Igor Vasiljev, kostume (tudi za slačenje z nekaj golote in preoblačenje na odru) je izdelala Tina Pavlović, atmosferska in podčrtovanjska glasba in oblikovanje zvoka sta delo Blaža Gracarja, luč, se pravi tudi temo in sence svetlobe je pretehtano v sozvočju z glavnima avtorjema oblikoval David Orešič, za čistost in ostrino tona se je sijajno potrudil mojster Silvo Zupančič, študijsko gradivo je v slovenščino prevedla Tina Malič, lektorici sta bili Mateja Dremelj in za angleško različico Nataša Hirci, kot producentka je podpisana Tina Dobnik, v prispevku uporabljene fotografije z vaj so delo Mateja Povšeta, pričujoči intervju in prispevek v celoti pa je delo Andreja Pengova. Za konec morda še ta pomembni podatek: predstava Krize je nastala v mednarodni koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Maske Ljubljana, beograjskega Bitefa in zagrebške Zadruge Domino in je del evropskega projekta ACT: Art, Climate, Transition, ki se ukvarja s povezovanjem umetnosti in aktivizma z ekologijo in pravičnim prehodom. Mogoče pa je tudi to eno od orodij nove odpornosti…? S Krizami bodo po prvem januarskem tednu gostovali tudi v gledališčih in kulturnih domovih po Sloveniji