November: Jezikovna primitivnost Chucka. Le, da ni Norris.

Moški v (predsedniški in drugih) oblekah na odru Male drame

Gledališka igra November je strupena farsa o najvišji politiki. Neprizanesljivi kritik sodobne ameriške realnosti dramatik David Mamet jo je napisal leta 2008, v letu torej, ko se je bogatemu potomcu nič manj revnega očeta predsednika Georgea Herberta Walkerja Busha – sinu predsedniku Georgu Walkerju Bushu iztekel drugi mandat. Vendar bušizmi naj ne bi bili – tako kot pri filmskem scenaristu in režiserju Michaelu Mooru – povod za to besedilo – pač pa mehanizem vladanja in kontaminiranost z oblastno močjo, po ameriško, več ali manj …

Kako sta ga doživela soustvarjalca predstave, ki so jo pred desetimi dnevi premierno in sploh prvič v Sloveniji uprizorili na odru Male drame pa – v pogovoru – posebej za Radio KAOS s prevajalko in dramaturginjo ter režiserjem devete premiere te sezone v SNG Drama Ljubljana, ki je hkrati peta na odru Male drame, če v to število štejemo tudi bralni koncertni niz klasične grške in rimske dramatike Replike iz antike.

Nekatera vprašanja iz pogovora z gospo Darjo Dominkuš, smo namenili tudi režiserju Matjažu Zupančiču. Pa ne zaradi iskanja skladnosti pogledov za vsako ceno… Bolj zaradi umanjkanja informacij, in morda nedovoljšnjega poznavanja materije. Poročanja z novinarskih konferenc pred premierami so namreč neke vrste tveganje. Vse pomembne podrobnosti in celota se nam razkrijejo seveda šele potem… Po ogledu predstave. Takrat bi ustvarjalce vprašali še marsikaj, kar spraševalcu sprva (še) ni prišlo na misel.

Med vprašanji, ki bi jih zdaj, po ogledu predstave, skoraj zagotovo postavili režiserju, bi bilo tudi tisto o predsedniškem peskovniku, ki naj bi ponazarjal veliko deželo onstran polkrožnega niza oken v Ovalni pisarni… Pa tudi – kaj zares, kot menijo nekateri kritiki, je tokrat umanjkalo režiji…?
Igralski ekipi je režiser nedvomno omogočil izvrstno oblikovanje vsakega od petih likov, glavnega, predsednikovega, kot je že omenila tudi Darja Dominkuš, pa sploh. Ob tem, da o jeziku nismo rekli nobene. Jezik je v tem besedilu, kakor pravi lektorica Tatjana Stanič, nevaren. Njegovo tveganje se razpenja med veličastnostjo najvišje pozicionirane in najmočnejše vladne pisarne na svetu in najprimitivnejšo, celo prostaško rabo. Chuckova, tokrat predsednikova, ne Chuck-Norissova rangerska – jezikovna primitivnost nam namreč razkrije, da za tak položaj pač ni treba biti kdo-ve-kako razgledan mož…

Ko smo po premieri čestitali ustvarjalcem Novembra, se nismo mogli zadržati, ne da bi omenili Tribušonovih, skoraj skozi vso predstavo – na-noter povešenih, s pezo vladanja ali predsedniške nesposobnosti obremenjenih ramen. Ampak – to je le morda manj opažen drobec v njegovi igri, ki jo povsem enakovredno in prepričljivo umeščajo v že tolikokrat izkazano mojstrstvo glavnega slovenskega gledališča tudi Uroš Fuerst, Jurij Zrnec, Alida Bevk in Andrej Nahtigal.

Scenografija je delo Sanje Jurca Avci, kostume je oblikovala Bjanka Adžić Ursulov, glasbeno opremo pa je pripravil Vanja Novak…. In še podpis avtorja tega prispevka – moža v puliju in kavbojkah, ki zagotovo ne bo nikoli moški v predsedniški obleki: Andrej Pengov.

foto: Peter Uhan/SNG Drama

Leave a Reply

Your email address will not be published.