Novosti Cankarjeve založbe
|
Kot obljubljeno, a ne povsem natančno, vam predstavljamo še zadnje izdaje Cankarjeve založbe za leto 2019, kjer se ne povsem natančen del skriva v dejstvu, da moramo poleg dveh knjig, predstavljenih v sredini februarja, h knjižnim izdajam Cankarjeve založbe predvidenih za leto 2019 dodati še tri izvorno slovenska dela in pet prevodnih, ki so jih predstavili prejšnji teden. Tako kot prvo, sta tudi slednjo tiskovno konferenco vodila urednika Aljoša Harlamov in Andrej Blatnik.V sredini februarja sta urednika pravzaprav predstavila dve meta-knjigi. Torej knjigi, ki spregovorita o knjižnicah, knjigah, knjižnem založništvu. Prva, je izvorno slovenska, Rugljeva – Krčenje, avtor sam je poudaril, da bi naslov bilo moč brati tudi kot Kričanje, druga, na las podobna prvi, pa vendarle v prevodu je knjiga Jorgeja Carrióna, Knjigarne. Na kratko ju je predstavil Blatnik, o Krčenju ali Kričanju pa je spregovoril tudi avtor, ki je poudaril, da je prav, da se na trg in knjigarne gleda veliko boj celostno kot sicer. Razložil je, da se dejansko stanje knjižnega trga ne more meriti le promocijami ob novih knjižnih izdajah, ki jih obišče veliko ljudi, kot sicer knjigarne. Krčenje tako predstavlja neko sintezo vsega dogajanja na knjižnem področju.
Prejšnji teden smo seveda slišali veliko lepega, torej o knjigah, ki ponujajo tisoč in en način zanimivega branja. Plavalec Sergeja Curanovića, katerega zgodbe v knjigi se izogibajo vsakršni uvrstitvi, je bil predstavljen kot prvi. Zgodbe tega avtorja so že skoraj novele, tako naj bi bilo v predstavljeni zbirki samo šest kratkih zgodb. Svoji deli Zadnje drame in Turški lok pa sta predstavila Matjaž Zupančič in Blaž Lukan. Blaž Župančič pravi, da se skuša na nek način odzivat na čas, družbo in svetom, ki jo živi. Sam verjame, da je umetnost tudi lahko dokument časa v katerem je nastala.
V uvodu k Turškemu loku pa je urednik najprej poudaril, da so take vrste knjig koristne predvsem za dramske kritike, ki pa so največkrat kar študenti, ki nimajo dovolj znanja in razvitega aparata, na podlagi katerega bi lahko ustvarjali presežke. Nato je avtor Lukan povedal nekaj več ko svojem delu, ki ga je imenoval zbirka razprav o slovenski drami. Drama naj bi bila po njegovem avtonomni korpus, preko katerega je mogoče vstopati v dialog. S to knjigo tako analizira dramo v novi obliki.
Nato so sledila prevodna dela. Velika zabava v prevodu Aleša Mustra je tekoča pripoved o človeški vztrajnosti spričo nedojemljivosti trpljenja in smrti. Slepa karta, Sonet ceste Marka Pogačarja pa se vprašuje v mnogočem. Najprej je urednik nekaj več povedal o knjigi romunskega pisatelja. V knjigi sledimo dvema zgodbama, kjer se prvi sooča s smrtjo bližnjih; drugi, pred tranzicijo velik komunist, se popolnoma in uspešno prilagodi novemu sistemu. Blatnik in a prevajalec Urban Vovk pa sta predstavila Slepo Karto, dejansko potopisno knjigo oziroma najžlahtnejšim literarnim hibridom, kot ga je imenoval prevajalec.
Prizorišče sta nato prevzeli dami, Dušanka Zabukovec in Katja Zakrajšek, ki sta skupaj z urednikoma predstavili Moderne klasike. Najprej sta Blatnik in Zabukovec predstavila satirični roman o novinarstvu Evelyn Waugh – Ekskluziva. Aljoša Harlemov in Katja Zakrajšek pa sta za konec predstavila še Številko 31328, avtobiografski roman Iliasa Venezisa v prevodu Lare Unuk in knjigo Puška v roki in pesem v žepu Emmanuela Dongala, ki naj bi bila enciklopedija diskurzov o Afriki in v Afriki. Pri prvem gre za roman, ki ga urednik postavlja ob bok Pahorjevi Nekropoli, Zakrajškova pa je knjigo za prevod izbrala zato, ker je Dongala afriški klasik in ker je prvenec, ki naslavlja ključne in relevantne teme podsaharske Afrike tistega časa (roman je iz 70-ih let 20. stoletja), ki so še vedno aktualne.
Krajši sestavek o tiskovnih konferencah pri Cankarjevi založbi sem pripravila Urška Pengov Bitenc.