Parker: Za Uvod h Žižku – kritično

Zakaj je Žižek zanimiv in pomemben? Zaradi dveh ključnih stvari; Najprej zaradi tega, kako »…nas ujamejo…dominantne konvencije umetniške prakse…« in potem tudi zaradi iskanja poti za beg od te »ujetosti«, zasvojenosti oz. zaradi vprašanja »… kako je mogoče proizvesti ustvarjalno inovativna dela, kako je mogoče biti revolucionaren…«. Zanimiv in najbrž tudi pomemben je tako zaradi svojega učenjaštva, akademskosti in raziskovalnega nagona, kot zaradi aktivizma.

Z obstoječim kategorialnim aparatom, v političnem, nekaj manj v raziskovalnem in filozofskem pogledu, bi ga smeli označiti kot nezanesljivega, hitro menjajočega se s pozicije na pozicijo – brez slehernih moralnih zadržkov, ker jih pač zmore in zna pojasniti, utemeljiti. Po Ianu Parkeju, katerega knjigo je Založba Ropot v Škucovem okrilju minuli petek izdala študijo »Slavoj Žižek – Kritični uvod«, je Žižek, če ga neakademsko parafraziramo, preveč Heglovski in premalo Lakanovski, četudi ob svojih nenadnih menjavanjih smeri plovbe, ki jih njegova križarka tipa Aurora zlahka prenese kot najokretnejši gliser, uporablja učinkovite psihoanalistke prijeme, morda celo zvijače. A mu jih ne bi bilo treba, misli Parker, če smo seveda pravilno razumeli eno od njegovih laserskih rezil skozi telesje Žižkovega ustvarjanja.

Da gre za kritiko, katere cilj je Žižek, je po njegovi – v relativno kratkem času ducata let – doseženi svetovni slavi, v filozofski, pa tudI aktivistični sferi – prej ko slej pričakovano dejanje. Zagotovo ni edina doslej, je pa to menda najboljši, če ne kar edini »kritični uvod« v Žižka, ki znova jasno opredeli že v megli filozofskega, zvečine za življenje neškodljivega razpravljanja, zgubljene sidrne termine. In Prva tovrstna knjiga v slovenščini. Ali kot pravi Yannis Stavrakakis, avtor knjige »Lacan in politično« nekako takole: …Če Parkerjevo delo ne bi postalo standardno referenčno delo, se zahodnemu akademizmu slabo piše… Naj dodamo, da hvala Bogu, da obstaja še kaka drug filozofska determinanta, saj bi bilo njih umanjkanje lahko usodno – ne le za morebiti nastajajočo postsocialistično ali novo antikapitalistično – z orodji prihodnjega časa izvedeno – sodobno revolucijo. Radikalna družbena sprememba nas še čaka. Najbrž.

Žižek o Parkerjem delu in seveda s tem tudi o sebi, zapiše: »Ko sem bral rokopis Iana Parkerja, sem občutil temeljno solidarnost: kljub očitnim razlikam naju povezujejo enaka politična zanimanja in vizije. Zato se njegove kritične pripombe vselej umestne!«

Več kot kolegialno. Viteško! Le malokdaj se namreč zgodi, da bi zdravnik ovadil ali tožil zdravnika, redko tudi, da bi policist preganjal policista… Je bila torej znanstvena odkritosrčnost in umetnost akademizma v tej medsebojni kritiki veleumov tisto, kar je založbo Ropot nagovorilo, da so izdali knjigo, po kateri se najbrž ne bo povpraševalo v obsegu, kot ga ob vsaki novi izdaji doživi Harry Potter?
Igor Vidmar, Ropot:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *