Petek je dan za Pohujšanje, kot ga zmore umetnik v deliriju.

Če je (bil) četrtek čas za odštekanega, grobega, nesramnega ali hkrati prvinskega Don Giovannia v glavnem slovenskem glasbenem gledališču, je petkov večer pripravljen na Zlodeja. Vsaj tako je bilo namenjeno vse do tiste usodne druge decembrske nedelje, ko je pod Zelenico temu svetu in Pohujšanju ušel Jernej Šugman. Po spremembi, ki se je zgodila že v pripravah na študij potem, ko je direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor v intervjuju za naš radio junija sporočila, da naj bi Zlodeja upodobil Primož Pirnat, zdaj nastopa v vlogi Župana, so se v obeh gledališčih, torej tudi v Drami, ki sta s Cankarjevim domom koproducenta te predstave seveda skupaj z režijskim in dramaturškim vodstvom postavitve odločili za Šugmana. Ob vsej tragičnosti izgube tega sijajnega mojstra odrske besede in igre tudi na televiziji in filmu, se je bilo treba poldrugi mesec pred premiero odločiti, kaj zdaj? Prvi podčrtaj, ki ga je uporabil režiser Eduard Miler na novinarski konferenci pred premiero je bil, da gre od vsega začetka za izrazito kolektivno delo, kakor ga v svojem 50-letnem gledališkem ustvarjanju še ni skusil; Vrsta razlogov je bila, da se ob praznini, ki jo je povzročila smrt Jerneja Šugmana, v ekipi Pohujšanja v dolini šentflorjanski, odločijo, da ga ne bodo skušali nadomestiti z novim članom ekipe; Zlodejevo besedilo so obdržali tako rekoč neokrnjeno, le da so ga naložili drugim likom, ker je, žal, kot pravi režiser Miler, prišlo do te obupne tragedije.

Eduard Miler je Žanini Mirčevski naložil veči dela pri nastajanju predstave, kot bi dramaturginji običajno šlo, predvsem zato, ker se je sploh prvič srečevala s Cankarjem, on pa je bil z njim kot ustvarjalcem na nek način že preveč zaznamovan in prepojen in bi ga pr ustvarjanju Pohujšanja to zapeljalo v že znane in uporabljene gledališke vzorce. Dramaturginjo smo takoj po novinarski konferenci povabili pred mikrofon in kamero Radia KAOS.

V Cankarjevi farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski nastopajo Uroš Smolej, Maša Kagao Knez, Primož Pirnat, Iva Krajnc Bagola, Lotos Vincenc Šparovec, Maša Derganc, Jana Zupančič, Igor Samobor, Nina Valič, Gašper Jarni, Rosana Hribar, Gregor Čušin in Nik Škrlec. Nastopajo tudi glasbeniki Janez Dovč, Kristijan Krajnčan in Goran Krmac, ki za izvedbo posebej komponirane glasbe uporabijo tudi orgle Cankarjevega doma, kar je za gledališko predstavo vsekakor posebnost.
Ob igralkah in igralcih, režiserju Milerju ter avtorici priredbe in dramaturginji Mirčevski, so Pohujšanje v dolini šentflorjanski soustvarili tudi scenograf Branko Hojnik, avtorja videa in glasbe Atej Tutta in Janez Dovč, koreografinja Rosana Hribar, kostumografinja Jelena Proković z asistentkama Neli Štrukelj in Nino Prelovšek, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, lektorica Maja Cerar in oblikovalka maske Tina Prpar; Urednica gledališkega lista je Petra Pogorevc.

Cankar je ob še nekaterih naših ustvarjalnih velikanih, tudi če (še ali morda že) niso največji, vsekakor sodijo, če uporabimo misel prof. dr. Primoža Viteza iz enega od prejšnjih intervjujev – tudi o Cankarju – med kanonizirane slovenske umetnike, katerih misli so mnogokrat uporabljene v dialogih pa tudi mimogovorih kulturnikov s politiko in politike kulturnikom, z oblastjo, torej. Sporočila te vrste z upanjem na dialog s srečnejšim koncem sproža Pohujšanje v dolini šentflorjanski tudi v teh časih. Tukaj in zdaj. Tudi o tem je govorila direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, sicer tudi predsednica Nacionalnega sveta za kulturo.

Na novinarski konferenci pred premiero Pohujšanja v dolini šentflorjanski sem za Radio KAOS bil Andrej Pengov. V prispevku uporabljene slike z vaj so delo mojstra Petra Uhana.