Podelitev nagrad na 31. Liffe

Ta večer so na sklepni virtualni prireditvi  31. Liffa razglasili letošnje dobitnike nagrad. Sklepno prireditev si lahko ogledate na spletni strani Liffa, facebook strani Liffa in Cankarjevega doma ter Youtube kanalu Cankarjevega doma. Vodomec je podeljen Sadežem pozabe, grško-poljski koprodukciji režiserja Kristosa Nikou-a. Žirija, ki jo sestavljajo Zdravko Duša, Marina Gumzi in Ženja Leiler je obrazložila, da so Sadeži pozabe grenko-sladka, z nekaj prefinjenimi zamahi absurda v suvereno celoto oblikovana zgodba o brisanju in pisanju bolečih osebnih spominov, ki jo lahko beremo tudi kot aktualno parabolo o prostovoljni družbeni amneziji. Film se odvrti v spiralnih gibih, kakor jabolko, ki ga lupi njegov protagonist, tako da na koncu sadež pozabe kot jabolko spora pade z drevesa spoznanja – v gledalčevo naročje. Film z Vodomčevo posebno omembo pa je Moj jutranji smeh. Obrazložitev je sledeča: Zgodba ni velika, pravzaprav je tako majhna, da bi jo lahko skrili v gag. In vendar vztraja poldrugo uro in je komedija, čeprav se ravno ne krohotamo. Humor se hrani iz neposrednosti absurda in se zanaša na zdravo igralsko jedro. Nedolžnost, inteligenca in intuicija so eksplozivna mešanica na montažni mizi srbskega debitanta.

Nagrada za najboljši kratki film gre Nevidnemu heroju, portugalsko – francoski koprodukciji, posebno omembo žirije v sestavi Katja Lenarčič, Rok Kajzer Nagode in Igor Prassel pa si je prislužil film Zima v deževnem gozdu. Žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev je nagrado podelila filmu izgnanstvo, kosovsko-nemško – belgijskemu filmu režiserja Visarja Morine, z obrazložitvijo, da gre za Izjemno napeto družbeno srhljivko, ki z izpiljenim filmskim jezikom, dodelanimi liki, večplastno zgodbo in zelo učinkovito uporabo glasbe gledalca prikuje na sedež in ga dve uri ne spusti iz svojega primeža. Brezkompromisno nas postavi v kožo kosovskega priseljenca Xhaferja v Nemčiji, ki na vsakem koraku čuti, da je tujec, a zaradi subtilnih, neoprijemljivih mehanizmov sistemskega rasizma kot podgana v blodnjaku neuspešno išče rešitev in svojo izginjajočo identiteto. S tem predstavlja pomemben prispevek k razumevanju jugovzhodne evropske regije, iz katere se ljudje zaradi pomanjkanja perspektive v domovini množično izseljujejo prav v nemško govoreče dežele, pa tudi širše družbe, ki je vedno bolj zaznamovana z migracijami ter bolj ali manj spodletelo in nasilno integracijo.

Artkino mreža Slovenije je nagradila film Martin Eden, Italijansko-francosko koprodukcijo Pietra Marcelle, z obrazložitvijo, da film prejme nagrado Art kino mreže Slovenije zaradi brezčasnosti in aktualnosti problematike, četudi je zgodba postavljena v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Odslikava intimen boj posameznika, vpetega v razredni boj družbe, ki bi ga že morali preseči, vendar se skozi film soočimo s kruto realnostjo, da smo še vedno v istem brezizhodnem položaju. Ljubezenski trk med buržoaznim in zaničevanim delavskim razredom, ki daje upanje sobivanja, se perfekcionistično spreobrne v poskus vstopa »slehernika« v plasti visoke kulture (literature). Klavrno se konča na ravni aktualne politične parole, ki dolgoročno ne more vzdržati v prostoru in času. Življenje se razblini v nič. Posebno omembo v tej kategoriji si je prislužil film Švic.

Filme 31. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala si je možno ogledati vse do nedelje do polnoči.

Za radio KAOS sem prispevek pripravila Urška Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.