Prekleti kadilci – kabaret v Mali drami in presenečenje na premieri.

Janež Škof, Kadilec/Protikadilec: V začetku ni bilo nič. Genijalna stvar, a ne? Glejte, s celo to frazo nam je vsem jasno, da ni bilo vse skupaj nič, ampak obenem sem povedal, da ni bilo, da bi bilo vse skupaj – nič. Kaj je torej bilo, poleg tega, da ni bilo nič? Tin Grabnar, režiser in soavtor predstave: Ne, nisem kadilec; Pri nastajanju te uprizoritve me je vodila maksima »Živeti in pustiti živeti drugemu«. Predstava je nastajala v kolektivnem duhu; brez sijajnih in izkušenih soustvarjalcev bi najbrž ne zmogli. Pia Zemljič, Kadilka/protikadilka: Ne, v kabaretih pa res ne nastopam pogosto. Vloga ali vloge v Prekletih kadilcih so izjemno zahtevne prav zaradi dinamičnosti predstave ter prepletenosti gledališke igre, petja in igranja na pianino. Vse hkrati. Jani Kovačič in Botjan Gombač sta ustvarjalna »totalitarca«. Boštjan Gombač, avtor glasbe: Pri ustvarjanju glasbe za Preklete kadilce so mi dosedanje izkušnje pri pisanju kabarejev in uglasbitvi songov prišle zelo prav. Užitek je bilo pisat glasbo na izjemna besedila Janija Kovačiča in Svetlane Makarovič. Kajenje pa je zgolj pot do razgaljanja nestrpnosti. Svetlana Makarovič: Odločitev Drame, da uprizori moje besedilo Prekleti kadilci, je zame nadvse prisrčen kompliment. Resnično sem počaščena...

Minilo je leto, ki ga merimo po gledališkem, točneje Draminem štetju. Kot sklepno dejanje programa slavnostne sezone ob 150-i obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva je bila v petek na odru Male drame pemiera Prekletih kadilcev, predstave, za katero pravijo, da je kabaret; Nastala je po motivih satiričnega eseja Svetlane Makarovič; avtorja odrske priredbe sta režiser Tin Grabnar in dramaturginja Brina Klampfer, do odrske uprizoritve pa so jo nasnovali kar vsi njeni ustvarjalci, tudi igralci, ki so hkrati tudi godci in pevci. Songi so delo Janija Kovačiča in Svetlane Makarovič, avtorsko jih je uglasbil Boštjan Gombač; Nastopajoči pa ustvarijo razcepljene in spet zlepljene like kod sta »Kadilki, Protikadilki« in »Kadilca, Protikadilca«. Oblikujejo jih Pia Zemljič, Nina Valič, Aljaž Jovanović in Janez Škof, vsi mojstri igre, petja in katerega od štirih glasbil – pianina, flavte, kitare in harmonike.

Pred premiero je bila, kot je običaj v tem glavnem slovenskem gledališču, novinarska konferenca in nekatere od ustvarjalcev smo uspeli še pred sklepno vajo zadržati v kratkih pogovorih. Najprej je bil to Tin Grabnar, režiser in soavtor priredbe, govorili smo tudi s Pio Zemljič, igralko, pevko in pianistko. Z Boštjanom Gombačem, skladateljem in aranžerjem katerega delo je bilo več kot zgolj komponiranje in prirejanje songov pa nismo govorili zgolj o glasbi. Govorili smo tudi o predstavi in njenem glavnem sporočilu.

Za uprizoritev Prekleti kadilci pravijo, da je gledališki koncert, ki mu je vsebino narekovala satira Svetlane Makarovič, ki do nikotina in kajenja oblikuje ustvarjalni odnos, neke vrste kadilsko umetniško svobodo v literarni formi satire. Obiskovalci predstave Prekleti kadilci bodo imeli tudi priložnost podoživeti kak utrinek iz življenja in dela naše »prve dame nikotina«, kot so avtorico eseja o cigaretah, cigaretnih škatljicah z grozljivo nezapeljivimi sličicami, kadilkah in kadilcih ter njihovih nasprotnikih označili v gledališču. In za nekaj hipov, dokler nas ni s terase Drama Kavarne pregnal dopoldanski naliv, smo s strastno kadilko, ponosno promotorko rdeče, partizanske zvezde, uspeli posneti nekaj drobcev pogovora tudi za naš medij.

Dramaturginja uprizoritve je tudi Darja Dominkuš, ki je hkrati urednica gledališkega lista, scenograf je Dorian Šilec Petek, kostumografinja Sara Smrajc Žnidarčič, lektorica Tatjana Stanič, koreografinja Anja Mejač, korepetitorica Ana Erčulj, oblikovalca luči pa sta Dorian Šilec Petek in Vlado Glavan.

Tako je bilo do petka popoldne. Potem pa je bil petek zvečer, ko je bil Nič in ko se je začelo s slovensko posebnostjo dvojnega zanikanja. Namreč, še preden so nas Indijanci zastrupili, o čemer govori prvi song Janija Kovačiča v predstavi, naslovil ga je – Zakaj kaditi – je bil en velik nič. Uvodni monolog, se reče, prolog ali uvertura (fr.: ouverture, kakor posebej podčrta) Kadilca/Protikadilca Janeza Škofa, ki znova enkrat zlorabi svoj priimek v božjih zadevah, o tem, kako je najprej bil nič. Besedilo sicer spominja na monolog Zlodeja, tudi umetnika Petra v Cankarjevem Pohujšanju, morda celo na znano Krležino Balado Petrice Kerempuha… »…Začetek vsega je bil že daleč, daleč… daleč nazaj, zato moramo iti nazaj v začetek svega. V tistem pravem začetku, začetku vsega – kaj je bilo? Vse skupaj – NIČ! Na začetku ni bilo nič! A ste že slišali za obsurdnost, ki sem jo zdajle rekel: Na začetku ni bilo nič! Kaj je to? To je slovenščina, dvojno zanikanje; Genijalna stvar, a ne? Glejte, s celo to frazo nam je vsem jasno, da ni bilo vse skupaj nič, ampak obenem sem povedal, da ni bilo, da bi bilo vse skupaj – nič. Kaj je torej bilo, poleg tega, da ni bilo nič?

Potem pa se je tik pred čik-pavzo, odmorom za kadilce, ki so vseeno morali zdržati vsaj poldrugo uro, zgodilo presenečenje, ki ni bilo v scenariju. Besedilo drame o dimu je predvidevalo pogovor Kadilca Jovanovića in Kadilke Valič, da uprizorita intervju s Svetlano Makarovič. Nina je v scenariju namreč tudi Kadilka Makarovič. Aljaž Jovanović pa je del tega intervjuja, verjamem, da na presenečenje skoraj vseh (prav vseh pa že ne!) opravi kar z avtorico prekletih kadilcev osebno. Svetlana Makarovič je bila seveda na premieri in njen prvi stavek, še v dvorani, preden je prišla na oder, je bil, nekaj kot – …mater, ste res en fajn teater… Potem pa je šlo, kot je videti in slišati na posnetku…, ki je povsem priložnosten, narejen z roke in v relativno zahtevnih zvokovnih okoliščinah. Ker gre za enkratnost, ki ni bila del scenarija in tudi ne del predstave. Ampak tega – v soglasju s Škofovim prologom ni. Za to tudi tu zlahka uporabimo dvojno zanikanje, ki da pozitivni rezultat. Sicer pa veste, da se predstav praviloma brez dovoljenja ne snema. Tudi te nismo. Predstave že ne, avtoričin nastop, pač!

Moto predstave, ki ima menda tudi vzgojne učinke za ene in druge, za kadilce in nekadilce, pravzaprav protikadilce, pa je: »Pomisli, da se uničuješ, raje na zdrav način umri …« Ja, res je tragično, če zdrav umreš… V Drama Kavarni, po gledaliških hodnikih in dan potem v dvorani Male drame sem za Radio KAOS potikal in tam sobival Andrej Pengov. V prispevku smo uporabili tudi kar nekaj stavkov iz promocijskega gradiva in gledališkega lista Prekleti kadilci pa tudi forografije z vaj, ki so delo Petra Uhana.

Leave a Reply

Your email address will not be published.