Pri Cankarjevi na novo trije prevodi, zbirka esejev in zbirka novel
|
Pretekli teden sta Andrej Blatnik in Aljoša Harlamov predstavila pet novosti Cankarjeve založbe, bolj natančno tri prevode, zbirko kratkih esejev in zbirko novel. Zbirka novel izpod peresa Vinka Möderendorferja, ki nam je tokrat spisa Navodila za srečo, ki se v vseh zgodbah dotika človeških razmerij in ki se vijejo od analitičnih pristopov do travmatičnih izkušenj. Sam pa je o svoji novi zbirki povedal, da so novele nastajala mnogo let, kot je pri taki zbirki v navadi in, da ko jih je imel ne kupu sedem, osem, je ugotovil , da se vse ukvarjajo s srečo, ki je spontano postala skupni imenovalec. Potem je še dve, tri novele napisal s to mislijo in tako je nastala zbirka.
S predstavitvijo je nadaljeval Aljoša Harlamov ki je naprej predstavil zbirko esejev Katje Perat z naslovom Naredite Ameriko spet obvladljivo. Katja Perat je doktorska študentka na Univerzi v Washingtonu, kjer študira primerjalno književnost in kreativno pisanje. Ti eseji so do sedaj bili objavljeni na Airbeletrina in v Mladini, kjer govori o Trumpovski Ameriki, ki se zaveda, da ni več najmočnejša sila na tem svetu in se za ponovno vzpostavitev svoje dominantnosti zelo trudi. Njena dela imajo poleg antropološke in sociološke vrednosti, tudi literarno, je poudaril Harlamov, ki je na tiskovno konferenci tudi prebral odlomek iz enega od objavljenih esejev.
Urednik je nadaljeval z knjigo Janusa Varufakisa, bolje z njenim prevodom, torej knjigo Je tu kakšen odrasel ?, ki opisuje grško finančno krizo in celoten sistem v ozadju. Knjiga prikaže, kako se zakulisna dogajanja odvajajo kot nekakšne peskovnik, kjer vpleteni ne razumejo popolno, kaj to pomeni oziroma še huje, nočejo razumeti.
Andrej Blatnik je predstavil še dva prevoda. Javierja Maríasa je prevedla Marjeta Drobnič; Nebojšo Lujanovića pa Urban Vovk. V Berti Isli naslovna junakinja ugotavlja, kaj skrivnostnega počne njen mož, krati pa je knjiga prikaz stanja negotovosti, v kateri se znajde nemalo kdo. Prevajalka je povedala, da avtor napiše tri romane na desetletje, kar ni veliko, ni pa tudi malo. Poleg tega v El Pais piše tudi kolumne, torej je družbeno kritičen, kar povzemajo tudi njegovi romani. V romanu je v prvem planu motiv čakanja, kjer žena čaka na moža, da se bo vrnil domov. Potem odkrijemo, da žena ne ve čisto, kaj mož dela, kar je okvir, ki služi Maríasu, da se poglobi v človekovo pogojenost. Temi sta skrivnost in ljubezen.
Za zaključek pa je svoj prevod knjige Oblak kožne barve predstavil še Urban Vovk, ki o knjigi pove, da predstavlja nekaj zelo splošnega kot je asimilacija v večinsko skupnost. Tako potegne paralelo položaja romske skupnosti v drugi svetovni vojni z vojno v bivši Jugoslaviji v devetdesetih letih. Tu je na ozadjih družbenih dimenzij, ki jih roman odpira, tudi zgodba neke razpadale družine, iskanje očeta, kjer avtor vključi veliko romskih besed, ki skozi branje postanejo že kar domače.
Za Radio KAOS sem prispevek pripravila Urška Pengov Bitenc.