Proti soncu v nov svet; Operetni večer zunaj programskih običajnosti v ljubljanski Operi
|
V SNG Opera in balet Ljubljana so se za prvi repertoarni dogodek te sezone odločili, da bodo pripravili operetni večer; Prvič v zgodovini te nacionalne kulturne ustanove bodo v enem večeru, tako rekoč hkrati, uprizorili Leharjevo opereto Dežela smehljaja in v krstni izvedbi Ajdičevo Miši v operni hiši; No, ne hkrati; Eno za drugo. To nevsakdanjo programsko odločitev je, kot je videti in slišati v posnetku z novinarske konference, pojasnjeval umetniški vodja Opere maestro Marko Hribernik.
Izhodišče, ki deli poveže v celoto, je na novinarski konferenci pojasnjevala tudi režiserka obeh uprizoritev, pravzaprav operetno-baletnega večera v celoti; Če je Marko Hribernik tako odločitev utemeljeval tudi z zasedbo, ko na primer tenorist Edvard Strah nastopa v obeh glavnih vlogah – kitajskega princa Sou-Čonga iz operete Dežela smehljaja in opernega miška Romea iz komične operne novitete Miši v operni hiši pa je režiserka Eva Hribernik to nevsakdanjo odločitev pojasnjevala tudi s prepletom obeh zgodb dveh glavnih junakov.
Da sta ti uprizoritvi utemeljeno označeni kot operetno-plesni, točneje – operetno baletni večer pa je poskrbel baletni prvak Lukas Zuschlag, ki se vse pogosteje pojavlja tudi v vlogi uspešnega koreografa. Poskrbel je za baletne nastope že med uverturo v Deželo smehljaja in z baletnimi točkami ne le dopolnjeval obe opereti temveč ju v sodelovanju z režiserko in dirigentom Simonom Dvorškom postavil kot konstitutivni del obeh uprizoritev.
Praizvedba komične opere Miši v operni hiši bi naj bila kot samostojna uprizoritev namenjena mlajši, predvsem otroški publiki, v tej hibridni postavitvi z Deželo smehljaja pa naj bi učinkovala tudi kot opomnik odrasli, zlasti odločujočemu delu publike, kako naj družba ravna ter upravlja s kulturo in umetnostjo; recimo vsaj tako dobro, kot opravi mišja operna skupnost na čelu s svojim županom in starešinami. Glavna lika sta – po nekaj krstnih mišjih zapletih pri novorojencu – Romeo in Julija. Nastala pa je pravzaprav iz radijske igre, ki se je mojstru Moederndorferju pisala že v času nastajanja in režije zdaj že kultne opere Krpanov kobile Janija Goloba in Ervina Fritza. Takrat se je pisalo leto 1992.
Kot ena od veznih nit, ki prepletata obe zgodbi, naj bi bilo, če smo prav razumeli, sonce in njegova svetloba, ki odpira svobodo; gre za scensko rešitev, ki predstavlja iluzijo novega sveta, kar je pri iskanju podobe in kombiniranju dveh predstav predstavljalo poseben izziv tudi scenografu Jaru Ješetu. Z režiserko sta se odločila, da se menjave scenske opreme in podob dogajajo neposredno pred gledalci.
Na novinarski konferenci, ki sem jo za Radio KAOS spremljal Andrej Pengov in katere skrajšani posnetek je glavni del tega prispevka, so sodelovali umetniški direktor Opere Marko Hribernik, režiserka Eva Hribernik, skladatelj Alojz Ajdič, dirigent Simon Dvoršak, tenorist Edvard Strah, sopranistka Eva Černe Avbelj kot gostja z vlogama v obeh operetah in scenograf Jaro Ješe. Povezovala jo je Barbara Čepirlo Čičigoj. Ob vseh že omenjenih ustvarjalcih ter solistih, zboru in orkestru so veliko delo opravili tudi dramaturginja Tatjana Ažman, kostumografinja Sandra Dekanić in mojster svetlobe Jaka Varmuž. Avtorica dveh v tem prispevku objavljenih fotografij z vaj je Darja Štravs Tisu.