Prva vrsta Draminih vojakov nove sezone so Požigalci (igra absurda in nostalgije)

Najboljša kamuflaža je čista, gola resnica. Nihče ji ne verjame; Zatrjuje Vili, nekdanji zapornik; v Požigalcih Maxa Frischa in Jana Krmelja ga igra Uroš Fürst. V tej podčrtano družbeno angažirani satiri, morda še bolj farsi se retrospektivno odvija zgodba v požaru umrlega Bogoljuba Dobrnika (Saša Tabaković) in njegove žene Betke (Iva Babić). Pepe, mali nevzgojeni zaporniški Vilijev vajenec je Benjamin Krnetić, vlogo služkinje Ane oblikuje Nina Valič, Matija Rozman pa je v Požigalcih Dr. Fil in policaj.

Z nekaj razumevanja za časovne nepreciznosti smemo reči, da so lansko sezono v ljubljanski Drami začeli s Požigi Wajdija Mouawada (a se je sezona kobacala med valovi kovidnih zaklepajev in zaklepanj, letošnjo pa začenjajo z Maxa Frischa in Jana Krmelja Požigalci. Glede na to da je jutrišnja premiera (sobota, 25. septembra) pravzaprav drugi začetek sezone 2021/2022 in s potrditvijo, da Drama je, je vendarle upati, da bo tokratna plovba med različicami virusa ter prepovedmi in omejitvami v kulturi, uspešnejša in manj ali nič virtualna. Vendar prepustimo ta ugibanja za pogovor z Draminim ravnateljem enkrat v prihodnjem mesecu, ko bomo listali po že minulih a še ne povsem izpetih odrskih junaštvih glavnega slovenskega teatra in šestnajstih pričakovanih v ravnokar načeti sezoni. Za prvi neformalni začetek letošnje smemo namreč šteti tudi dolg iz lanske Beckettov Konec igre.

Pred dnevi so nam v Drama Kavarni predstavili Požigalce, ki jih je v izvirniku, 13 let po koncu druge svetovne vojne, obelodanil švicarski pisatelj in dramatik Max Frisch z naslovom (prevedenim po izvirniku) Dobrnik in požigalci. Od kod motiv za to repertoarno odločitev in navdih, da se loti priredbe in režije krstne uprizoritve smo po srečanju z novinarji vprašali Jana Krmelja, ki ob avtorstvu priredbe podpisuje tudi režijo in scenografijo.

Novinarska konferenca s predstavitvijo Požigalcev se je končala z vprašanji gospoda Meršola in uredništva Radia KAOS.

In res bi bilo to (skoraj) vse v tem napovednem prispevku pred prvim požigom… Le še soustvarjalce Požigalcev, ki stresajo posthumno nočno satiro menda kar v raju, ki je ves čas na robu pekla, torej nekje v nebesih, je treba predstaviti:  Ob Janu Krmelju  je to prevajalka Maila Golob (prevod iz leta 1959 je, kot zatrjujejo povsem pravi za današnji čas) ter igralciSaša Tabaković,Iva Babić,Benjamin Krnetić, Uroš Fürst, Nina Valič inMatija Rozman. Dramaturginja uprizoritve je Eva Kraševec, lektorica Tatjana Stanič, kostumografinja Špela Ema Veble, avtor glasbe Luka Ipavec, soavtor klavirskih kompozicij Uroš Fürst in oblikovalec svetlobe Borut Bučinel. V uprizoritvi je uporabljena skladba Nine Simone: Who Knows Where the Time Goes, v prispevku uporabljene fotografije pa so delo Petra Uhana in so povzete iz uradnega novinarskega gradiva.

Za epilog te imanentno politične farse, ki se politike neposredno nikjer ne dotakne z besedo, morda to počne z gesto, sceno, glasbo, svetlobo in temo ter rekviziti, so ustvarjalci tam nekje v nebesih pripravili kakih deset minut dolg monolog. Govori ga služkinja (ali kot reče ravnatelj Igor Samobor v posnetku s tiskovke – edina gasilka) Ana. Začne s prepričanjem, da je Zemlja ploščata … ker si pač ne zaslužimo, da bi bila okrogla, neskončna. In se na koncu sprašuje, zakaj mora biti najprej nekaj slabo, da je potem lahko dobro?

Novinarsko konferenco Požigalcev sem posnel Andrej Pengov; spraševal sem tudi režiserja Jana Krmelja, podpisujem pa tudi ta prispevek kot celoto. Nasvidenje že to soboto – s PCT opremo seveda – v dvorani z velikim odrom SNG Drama Ljubljana.

Leave a Reply

Your email address will not be published.