Richardu III. je (bil) prestol prevelik, Shakespearu premajhen, Cavazzi pravšnji (po meri)

V MGL so leto 2022 končali s silvestrsko uprizoritvijo Shakespeara, ki ga je Steven Berkoff, angleški igralec, dramatik, scenarist in režiser ob premierni uprizoritvi pred 25-imi leti naslovil Shakespeare’s Villains, Tresočegakopja zlobneži, kar je nespodoben poskus prevoda naslova besedila, ki ga je uporabil Sebastian Cavazza kot dramatsko predlogo; Korektno in z razlogom jo je preimenoval kar v Shakespeare.

Gre za monodramski projekt z brezkompromisnim odrskim nastopom, ki so ga v času gledališke slave takrat 61, danes pa 85-letnega Stevena Berkoffa, poimenovali »gledališče v fris«. Umetnik z izjemno raznoterimi in odmevnimi odrskimi, filmskim, ja tudi v Bondu – in televizijskimi izkušnjami – se je Shakespearovih stvaritev v Zlobnežih lotil na promocijski, pedagoški, komični ter dramatsko, se reče socialno, spolno šovinistično, seksualno in tudi športno ali celo na rumeno komentatorski način.

Berkoff je uporabil (nekatere) popularnejše Shakespearove like zlobcev, kot jih – za našo in MGLjevo rabo – imenuje in tudi po svoje izbira in nabere Sebastian Cavazza, ki vse to prestavi v naše razmere; 500 in več let po – v pravem keltskem pomenu – bardu Villiamu, (v stoletjih, ne v letih merjenim) Trubarjevim in Gallusovim sodobnikom v Britaniji vplete delčke slovenske gledališke izkušnje in sijajno interpretira znamenite monologe njegovih (anti)junakov. Pri tem se je oprl na lastne izkušnje s Shakespearovimi deli in se je v nekem trenutku postavi ob bok tudi slovenski gledališki ikoni – Stanetu Severju.

Uradna premiera je bila na Velikem odru, teden dni po silvestrski predpremieri, torej že letos, poslej pa jo bodo uprizarjali na Mali sceni MGL. Tudi tam si jo bo vredno ogledati, ne glede na to kako in koliko ljubite Shakespeara ali do kam so vam ga v srednji šoli vsaj pri dveh predmetih uspeli odriniti med utrujajoče in prenaporne sitnosti.

Vse to in najbrž še kaj so bili razlogi, da smo Sebastiana Cavazzo nekaj dni po uradni premieri povabili pred kamero Radia KAOS.

Kot že rečeno nekje v uvodu, je bilo to Berkoffovo delo premierno uprizorjeno leta 1998 v londonskem gledališču Royal Haymarket; odmevno in nadvse uspešno. The Society of London Theatre, – Londonsko gledališko združenje – ga je leto kasneje nominiralo kot najboljši odrski nastop za najprestižnejšo gledališko nagrado v Veliki Britaniji Laurence Olivier, delo pa je bilo v letih potem nagrajevano tudi v Los Angelesu, Washingtonu in najbrž še kje.

Ne vem še, kakšna bo letošnja konkurenca na našem Borštniku ampak med izbrance tale velika reč z mestnih odrskih desk nedvomno sodi. Za vsak primer si bom Cavazzinega Shakespeara znova ogledal tudi na Mali sceni. Teh 65 minut, kolikor jih nameri igralčeva in režiserjeva improvizirana peščena ura na odru, bom pa ja (vsaj) še enkrat zdržal. Ja, v največji meri zaradi Sebastiana Cavazze, ki je avtor uprizoritvene zamisli, prevajalec, avtor veznih besedil, scenograf in predvsem navdušujoč igralec pa tudi zaradi izvrstno opravljenega dela dramaturginje Eve Mahkovic, lektorice Maje Cerar, oblikovalcev svetlobe in zvoka Boštjana Kosa in Saša Dragaša, marimbistke Aleksandre Šuklar in mojstra lobanj Žige Lebarja. V prispevku objavljene fotografije z vaj so delo Petra Giodanija.

Tam, v MGL, sem bil, posebej za Radio KAOS (in malo za Silvestra) Andrej Pengov. In – pridem znova, če me le spustijo zraven…