Saloma – slovo od poletja za novo sezono. Slavnostno & dramatično.

Predzadnjo septembrsko soboto, ko se dan kasneje poletje tudi uradno in dokončno umika jeseni, so se v SNG Drama Ljubljana odločili uprizoriti Irca Osscarja Wildea grozljivko ultimativne ljubezni Saloma, menda napisane v zamahu enega samega dneva, v francoščini, v Parizu, davnega leta 1891. V njegovi aristokratski in kolonialistično dekadentni državi ali kar koli je Anglija takrat bila, je bilo prepovedano prikazovanje bibličnih likov, zato so jo, čeravno predrugačeno, uprizarjali le na privat-partijih; Kajti – tudi ta strast, ne le ženska in ne zgolj telesna ali globje ljubezenska, tudi sla, potreba po vladanju, oblasti in moči je iskala utemeljitve, razloge in povode v svetopisemskih sporočilih; Zveni, kot v večini nabožnih zgodb, s katerimi človeštvo utemeljuje svoja dogmatska ravnanja ali v mnogih klasičnih, večnih umetniških pripovedih in prikazih, zelo domače, nam in našemu času blizu.

Avtorica priredbe in dramaturginja ljubljanske Salome Žanina Mirčevska se v eseju v gledališkem listu, še enem sijajnem izdelku glavnega slovenskega teatra, ki ga je naslovila Sedem Salominih motivov za obglavljenje preroka, sprašuje natančno o tem – o podobnosti med takratnim in današnjim svetom; Takrat, pravi, je bil svet na križišču različnih ideologij in religij; Bil je razpet med duhovnostjo in čutnostjo, pa kljub temu enoten v pohlepu kot osrednji značilnosti Rimskega cesarstva; Večina je živela v pomanjkanju; Ljudstva so čutila potrebo po nečem drugačnem, nečem novem, potrebovala so »kažipot«. Verjela so, da se bliža čas apokalipse, razodetja in prihod Odrešenika; Je danes kaj drugače?

Nekaj odgovorov tudi na ta vprašanja nam je v priložnostnem intervjuju takoj po novinarski predstavitvi te premiere, ki pravzarav šele tretja uprizoritev Salome na tem odru – prva je bila pred 114, druga pa pred stotimi leti na odru tokratne slavnostne otvoritve nove Dramine sezone – ponudil režiser Eduard Miler. On jih je, kakor zatrjuje ob našem neposrednem vprašanju prav o tem, našel (vsaj) štiriindvajset… razlogov za prerokovo obglavljenje, namreč.

Dramo, ki govori o zatonu civilizacij in cesarstev, o trenutku, ko je človeštvo na še nem velikem in usodnem križišču, je iz francoščine prevedel Primož Vitez. V uprizoritvi igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec – v alternaciji z Andražem Harauerjem, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar in v alternaciji znova z Andražem Harauerjem in Maticem Valičem. Scenograf in avtor videa je zdaj že stalni član Milerjeve ekipe Tržačan Atej Tutta, kostumograf je Leo Kulaš, glasbeni opremljevalec režiser sam, ki se je, kot je podčrtal v tem intervjuju, z glasbo precej namučil, koreografijo, oblikovanje maske in svetlobe podpisujejo Maša Kagao Knez, Špela Ema Veble in Andrej Hajdinjak, lektor uprizoritve in urednik-lektor gledališkega lista je Arko in asistentka kostumografa pa Lara Kulaš.

Intervju sem posnel in prispevek pripravil Andrej Pengov, fotografije z vaj za Salomo pa so delo Petra Uhana.