Skini mi se s kursa ali kako približati Shakespeara mulariji (mladodobnikom)

Je laž, spletka iz Globa v 16 st. drugačna od tiste v Mini Teatru 21.st.? To je zgolj vprašanje kursa (smeri). Režiser Pograjc: Nalašč smo politično nekorektni; to ni več prelepa klasika o ljubosumju ali patološki ljubezni, temveč zgodba nogometnega huliganstva, Čefurjev v Ljubljani in balkanskega trapa s travarico za počez. predstava vulgarna, nasilna in razburljiva, ker bo razkrila prvinske strasti v Shakespearovi igri: paranojo, seks in umore.

Prvi četrtek v maju so v Mini teatru premierno uprizorili nekaj na prvi pogled precej zlobnega. Matjaž Pograjc je po daljšem premlevanju zamisli z umetniškim direktorjem Ivico Buljanom ustvaril predstavo Skini mi se s kursa. Že na prvo žogo (po naslovu sodeč), se je vsiljevala misel, da bo ta reč na odru, se pravi – uprizoritev – potrebovala vrsto pojasnil in argumentacij, še posebej, če upoštevamo, da gre za uprizoritveni koncept tudi zunaj okvirov post-dramskega gledališča, značilnega za Mini teater in Buljanovo estetiko.  Ko pa pomislimo na ključno okoliščino, da se je avtor koncepta, ki je tudi režiser ter dramaturg pa še oblikovalec svetlobe ter glasbeni in video so-selektor za povrh, oprl na znamenito Shakespearjevo delo Othello, se prepričanje o nujnosti pojasnjevanj motivov za nastanek takega dela samo še poglobi; Sploh pa v luči, še vedno pogostega premlevanja, da so za vse svinjarije v tem okolju krivi Čefurji (ali kako se jim zdaj že reće), južnjaki, ta zapečeni, prišleki in njihovo potomci, migranti, skratka, Oni od Drugod; Izkaže se, da gre za dovolj »odpuljeno« travestijo slavnega Williama, v kateri nastopajo tako izvirni liki (Othello, Jago, Casio, Desdemona, Emilija) kot mladodobniki, domači in domaći potomci bodisi avtohtoncev ali prišlekov iz jezikovno raznolikih okoljih nekdanje Juge.

Zgodba ne sloni več na osvajalnem pomorskem pohodu – široko morje in zavojevana otočja zamenjajo nogometna zelenica, šolski hodniki ter ljubljanske ulice in trgi (ni nujno, da zgolj fužinski); Kot glavno orodje in gonilo travestije, ob uporabi nekaterih ključnih replik in verzov izvirnika pa ostanejo spletke, laži, nezvestoba, zavist, kraje, umori…

No, taki posebni, gledališko spretno manipulirani zločini. Z govorno in gibalno sila natančnim in zahtevnim mizanscenskim umeščanjem teles in rekvizitov, brez klasične scenografije in z besedili likov, ki jih komaj dohajaš, nastane domala družinska, morda celo pedagoška predstava, s katero avtorji tistega zoprnega odrskega povzpetnika iz londonskega gledališča Globe subtilno približajo današnji mulariji. Da o zahtevni rabi večnamenskih kostumov in mask ter odrski luči in zvoku/glasbi in za šekspirjanske čase spreobrnjeni rabi moških teles tudi za ženske like, ne govorimo posebej.

Ob premieri smo v kot gledališke garderobe na začetku Križevniške potisnili dva glavna (krivca), da bi smer (kurs) ostal-a pravilno pravilno razumljena: Ivico Buljana in Matjaža Pograjca. Slovenski prevod Buljanovih odgovorov v hrvaščini je na voljo v med-tekstu na spletni strani v zavihku tega prispevka.

(Prevod odgovorov Ivice Buljana v intervjuju

Držati se kursa, smeri, ja to je pravi pomorski a tudi vojni, taktični termin, vendar tudi politični. Gotovo se spomniš, tisto – biti na liniji, držati se kursa, Leninovska teza – če kdo ni na kursu, odpade, izpade, se ga izloči.

In kako je prišlo do tega projekta? Z Matjažem Pograjcem sva v zgodnjih 90-ih na veliko sodelovala. V Mladinskem gledališču sva sodelovala pri mnogih predstavah; morda je bila najbolj odmevna Roberto Zucco (op.p.: avtor  BM Koltes, režija M.Pograjc, dramaturgija I.Buljan SMG 1994). S to zelo zahtevno predstavo smo prepotovali Južno Ameriko, to so bili takrat mladi, zreli igralke in igralci takratne prve lige, na čelu z Janezom Škofom, Olgo Kacijan, Damjano Černe… Potem sva sodelovala še pri nekaterih predstavah, veliko sva se družila a so se nama potem poti nekako razšle. Odšel sem v Split, potem v Zagreb, da bi potem prišel v Mini teater, Matjaž pa je vzporedno delal njegov Betontanc.

Ja, seveda, on je ostal na kursu. Naneslo je, da sva se srečala znova pred nekako poldrugim letom in ugotovila, da je najbrž čas, da se vrneva na kurs, na najino smer. Matjaž je na veliko razmišljal, kaj bi naredila, da bi bilo to morda neko novo besedilo domačega avtorja, potem pa mi je na misel prišel prav Othello, sijajna večna tema, narejena seveda za možnosti (gabarite) Mini teatra, z novo generacijo igralk in igralce, tako da bi se vrnil h koreninam, kjer je on delal v času njegove mladosti, njegovih odrskih začetkov. To je hkrati plesna in dramska predstava, vrnitev na tisto, čemur smemo reči skupna smer, isti kurs.

Ta izraz »skini mi se…« je postal že tako splošno uporaben, zlorabljen in osmešen, da je več ali man izgubil konotacijo prvotnega pomena in izvora, ki je, v jezikovnem pogledu doma zagotovo nekje v Srbiji, tako vsaj zveni, vendar smo vsi to sprejeli kot nekakšen fenomen skini mi se s kur…sa. In tako je ta naša predstava tudi nekakšna jezikovna zlitina, amalgam, mešanica vseh jezikov te nekdanje skupnosti.

Seveda, da bi se sestopil s kursa, s smeri, moraš biti na njej (ali v njej)! To je igra logike, razuma torej.)

Za Radio KAOS sem se odrskim prevaram in iluzijam v Mini teatru ter dejstvom in čistim resnicam dveh ključnih mož v njegovi garderobi prepuščal Andrej Pengov. V prispevku uporabljene fotografije so delo Asiane Jurca Avci, video in prevod pa sta naše delo.

Podrobnosti najdete prav tam, na Križevniški… pa … nasvidenje!