Srečko Fišer: Peti prevod Hamleta v slovenščino

Skušal je odmisliti vse prejšnje. Adaptacija besedila se odmakne… Kam že?

V sobotnem prispevku pred premiero Hamleta v ljubljanski Drami smo napovedali, da bomo o tem delu še govorili. Če ne drugače, vsaj o njegovem petemu prevodu v slovenščino. Pred Srečkom Fišerjem, tokratnim prevajalcem, so ga namreč prevedli že leta 1874. Prevajalec je bil Dragotin Šauperl, katerega prevod je 30 let pozneje dopolnil in popravil Ivan Cankar, štirideset let za Cankarjem pa ga je znova prevedel Oton Župančič: Okrog leta 1989 pa dobimo še prevod Janka Modra, ki pa ni bil nikoli uprizorjen v poklicnih gledališčih. Pet let kasneje ga prav za ljubljansko Dramo znova prevede Milan Jesih; predstavo je takrat podpisal režiser Janez Pipan, v glavni vlogi pa je nastopil Jernej Šugman.

Kdor se je v kateri koli obliki že srečal z Shakepaearovimi verzi o Hamletu, princu danskem, je na sobotni premieri tega dela na Velikem odru ljubljanske Drame v celoti lahko podoživel, kar o tej klasični, baročni, pet stoletji trajajoči, vendar vselej aktualni kritiki oblasti, njene sprevrženosti in dekadence že ve, pozna. Poznavalci izvirnih besedil /katero je zares pravo ali katero od mnogih sila podobnih različic naj velja – in če sploh za Williamovo, je tudi sicer vsebina strokovnih razprav/, pravijo, da se to, kar je v tej aktualni adaptaciji izrečeno na odru, v nekaterih podrobnostih kar opazno razlikuje od tistega, kar moremo prebrati v Fišerjevem prevodu. Menda po nepotrebnem. Ali drugače: bilo bi bolje, če se ne bi.

V SNG Drama Ljubljana so bili očitno v zadregi pred odločitvijo za nov prevod. Danes so prepričani, da so potegnili pravo potezo. Vršilec dolžnosti ravnatelja Peter Sotošek Štular. Fišerjev prevod je navdušil in navdahnil tudi dramaturginjo Žanino Mirčevsko.

Kakor koli: sobotna premiera vsekakor zareže v naše predstave in stereotipe o Hamletu. Ne samo z adaptacijo besedila, tudi z odrsko postavitvijo. Dansko kraljevsko palačo v Elsinoru nadomesti amfiteatrska postavitev 90-ih sedežev in uporaba 40 lobanj v sklepnem delu predstave. Res je, da sem jih naštel samo 37, vendar sta se dve ob podajanju med protagonisti najbrž skotalili nekam pod parlamentarne sedeže na odru, ena pa nazaj v grob pod odrom. Skratka – morda je to kar preveč nazorna, celo malce na silo privlečena primerjava z domačim hramom demokracije in nadutostjo domače oblasti. Učinkuje pompozno a je zunaj veličine in ostrine besedišča. Mimogrede – v DZ je namreč 90 poslancev, v DS pa 40 svetnikov. Hic! Sicer pa, naloga prevajalca ni, da bi bil izviren, še pravi Srečko Fišer in dodaja, da je skušal vsekakor odmisliti, pozabiti prejšnje prevode.

Najnovejšo slovensko predstavo Hamlet odlikuje izjemna, prepričljiva igra obeh igralk in vseh enajstih igralcev, ki so zvečine oblečeni v sodobno krojene kostume, razen nekaterih kraljevskih, menda nujnih rekvizitov, kot so vladarska ogrinjala, krone, ipd. (v izvirniku sicer nastopa 33 oseb)Oba glavna igralca sta izvrstno odigrala vlogi. S tem, ko je Marko Mandić kot Hamlet dobil tudi nabor sogovornikov v neopredeljeni vlogi »drugega njegovega jaza« in mnogih ne-postavljenih vlog, zlasti norveškega princa Fortinbrasa, ki jih upodablja Igor Samobor, se zdi, da je slednji – upoštevaje poudarke dramaturginje in režiserja na novinarski konferenci – pravzaprav bistveno premalo zaseden. Pričakovali bi, da bi mu bilo naloženo še več besedila iz nabora 22-ih nezasedenih oz. neuporabljenih vlog in da ne bi bilo prizora, v katerem ne bi govoril… Škoda le, da je govor nekaterih, posebej opazno je to, ko stojijo povsem na prednjem delu odra, zunaj dosega odrske školjke in zlasti na začetku predstave, mestoma težko slišen, pretih. Z natančno, pravzaprav vrhunsko igro vseh akterjev pa želja – zlasti dramaturginje in režiserja, da bi besedilo čim bolj »sedlo« v današnji čas, ne pride tako zelo do izraza. Če je »funkcionarjeva«, se pravi kraljičeva, torej Hamletova intelektualna neodločnost in samoobtoževanje, da nič ne stori zoper zločin in zločine, ki se dogajajo v deželi Danski, celo morda eno od sporočil, tudi za ta čas, jo režija nekako »pohodi«, prezre. Saj so Hamletova dejanja in besede in tudi drugih, odločilnih in odločujočih vlog, konec koncev kljub dvoumnim, in dvomečim zvokom, vendarle odločna in odločne. Uboj Polonija z beretto ali morda celo glockom 17, kar nekaj časa potem pa Klavdija z mečem, morda floretom, se sprva zdi kot učinkovita režiserka domislica v smeri umeščanja predstave v naš čas… A nič več kot to.

Vsekakor pa je ob tokratni predstavi Hamlet nujno vzeti v roke tudi aktualni gledališki list ljubljanske Drame. Izvrstna publikacija, ki bo v sedanjosti in prihodnosti služila tako ljubiteljem kot raziskovalcem slovenskega gledališča in Shakespeara pri nas. Tudi s predstavitvijo in primerjavo vseh petih prevodov, ki jo je pod naslovom Hamletovi slovenski okviri pripravila Marija Zlatnar Moe (izg.: Mu). Seveda se, kot je na novinarski konferenci odkrito povedal prevajalec Srečko Fišer, primerjavam ne moreš ogniti.

Premiero Hamleta si je ogledal in posnetke z novinarske konference izdelal in pripravil za Radio KAOS in objavo v tem prispevku – Andrej Pengov.

Leave a Reply

Your email address will not be published.