Starosti v resnici ni; Nevidna ženska v APT
|
Na petkov večer v Novem mestu, govorim o pravkar minulem Martinovem, v mestnem jedru zlepa ni bilo moč najti delujoče gostilne ali restavracije. Dva bifejčka, ja to že in ena sicer simpatična gostilnica v treh etažah, od tega sta dve kletni, ki – ob še vsaj za tretjino praznih mizah – v času do začetka predstave ni uspela postreči in ustreči vsem gostom, je bilo vse, kar je bilo tam in takrat dosegljivo. Še najbolj pri roki je tik pred osmo večerno uro bil mestni kostanjar, z merico, dražjo kot v Ljubljani in malo premalo pečenimi kostanji a se je dalo do konca Nevidne ženske s to tolažbo še kar zdržati.
Iz Anton Podbevšek teatra so nas povabili na premiero Nevidne ženske, odrske uprizoritve besedila Slavenke Drakulić v prevodu in priredbi Špele Frlic in Ivane Djilas, ki podpisuje tudi režijo in ki v gledališkem listu med drugim zapiše, da… ko sanjamo, nismo nikoli stari osemdeset let. Starost ni nekaj, kar bi si kdor koli želel. Ni se lahko sprijazniti s tem, da si star, še najmanj pa, da si stara ženska. Starost se skriva podobno kot debelost. Stare ljudi se izključuje. In mi vemo, da bomo izključeni, ko bomo stari. Mladost si prizadevamo podaljšati na vse načine.
Že kmalu po uvodu v prestavo pripovedovalka izriše temo, glavno sporočilo predstave z anekdoto sijajnega francoskega kiparja, umetnika, ki ga označujejo tudi kot Michelangela 20 stoletja Augusta Rodina, ko je na njegova vrata potrkala 82 letna gospa in nastal je strašljiv kip Starke. Umetniško in družbeno okolje ga je za ta umetniški podvig skritiziralo in najbrž ga je tudi zato sčasoma preimenoval v Tista, ki je bila lepa čeladarka (žena izdelovalca čelad) – Celle qui fut la belle heaulmiere. Rodinov Mislec, Le Penseur (in njegove različice) je svetovno znana kiparska mojstrovina, nam pa se je postavilo vprašanje ali je nastal pred Starko ali po njej. Vprašanje je tehtno, vsaj če sledimo sporočilu te v srce in do kostnih bolečin segajoče predstave: kako lepoto starosti doživljamo moški, še posebej umetniki v našem primeru kipar? Nam da misliti ali zdrsne mimo nas kot običajni vsakdan. Kot Ona, Naša. Moja, Njegova…
Takoj po premieri, smo režiserko in protagonistke Špelo Frlic, Majo Kunšič in Katjo Povše znova povabili na APT-jev oder, tik ob lutko, ki bi – ob nekaterih popravkih – zlahka bila Rodinova lesena, marionetna različica Starke, pravzaprav Tiste, ki je bila lepa…
Odgovor na zadnje vprašanje – kaj je bilo prej: Starka ali Mislec -smo tako skušali najti sami. Po nekajurnem študiju smo s precejšnjo gotovostjo ugotovili, da je znameniti Rodinov Mislec, ki je bil prej Poet in je izvirno tudi delček velike kiparskega kompozicije Vrata pekla in ki je šele potem začel samostojno slavno pot, nastal tri do štiri leta po Starki, ki jo je Rodin kiparil med 1884 in 1885. Človek, umetnik, premišljevalec, se je takrat, če ne že kdaj prej, najbrž temeljito zamislil nad pristranostjo življenja, ki ga prinašajo leta. Če jih le dočakamo…
Ob že navedenih – Djilasovi, Frlicevi, Kunšičevi in Povšetovi, Nevidno žensko podpisujejo še oblikovalec in izdelovalec lutke Gregor Lorenci, domiselna scenografka in oblikovalka luči Sara Slivnik, ki je našla rešitve za osredotočenje gledalčeve pozornosti na oder tudi v trenutkih, ko se zazdi, da bi besedilo o starosti postalo odveč in dolgočasno in jo pri tem domiselno in učinkovito podpreta avtorici videa in kostumov Vesna Krebs in Jelena Proković s pomočnico Sašo Dragaš.
Boštjan Gombač je tenkočutno poskrbel za glasbo, ki funkcionira bodisi kot ozadje občutljive teme, kot ritem (preostanka) življenja ali kot učinkovit prehod med prizori – melodično a tudi odrezavo, s poudarki in čaranjem okolja, tudi z uporabo skladb in zvokov z najnovejše avtorske plošče, mestoma zahteven in premišljeni gib, tudi v višino – na večvišinske stole – pa je koreografsko delo Branka Potočana. Jezikovno svetovanje je delo Barbare Rogelj, skrb za garderobo in oblikovanje kreativ pa sta prevzeli Nataša Recer in Eva Mlinar.
In še poseben pripis producenta in avtoric: V predstavi so uporabljene tudi nekatere ljudske zgodbe.
In zdaj sem jaz na tej točki, da razmišljam o ženskosti, naporih, smislu in staranju, zapiše Ivana Djilas v sklepnem delu opisa predstave… Kdaj se srečamo z dejstvom, da smo stari, se sprašuje… In še: Kakšno je (videti) to srečanje? Kdo koga priznava in kdo zanika? Koliko to boli? Kako dolgo se lahko slepimo, da bomo enkrat nekoč vendarle stari? Do konca? Tega me je zelo strah. Rada bi bila ponosna ženska pri 50 plus, 60 plus, 70 plus. Rada bi imela svoje mesto v družbi in ji še naprej prispevala. Rada bi ohranila svojo pamet. Bojim se osamljenosti. Bojim se pešanja. Nočem biti breme drugim. Nočem izginiti.
Tudi mi ne, jaz, ki podpisujem ta prispevek in ki sem si predstavo ogledal v družbi soproge, pa še najmanj – skupaj z njo ali posamič. Sploh ne! Na premieri v Anton Podbevšek teatru sem za Radio KAOS bil Andrej Pengov, v prispevku uporabljene avtorske fotografije pa so delo Boruta Peterlina, video in produkcija v celoti pa so moja dela.