Triumf ljubezni v MGL: med pričakovanji in razumljenim

Sinoči, kar je za profesionalna gledališča pri nas dokaj nenavaden dan… v nedeljo, namreč, je bila na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega premiera rokokojske igre Pierra de Marivauxa Triumf ljubezni, ki je bila v zgodovini gledališča nemalokrat razumljena kot komedija. Najbrž prav zaradi »marivojščine«, gostobesednega a natančnega jezikovnega sloga, ki so ga dramatikovi sodobniki zvečine zavračali, dandanes pa je marsikaj od tega v vsakdanji, tudi uradni rabi francoskega jezika. Ustvarjalci nas prepričajo, da je kljub duhovitim, iskrim dialogom to zares drama. Pa ne zaradi samomora, ki se menda zgodi pred mnogimi pričami, ki na koncu niso povsem prepričane, da se je ta smrt zares tudi zgodil. To je drama ljubezni v funkciji njenega zmagoslavja.

Zakaj so jo režiser Sebastijan Horvat in njegovi sodelavci v večjem, sredinskem delu postavili v 30-a leta prejšnjega stoletja, to je v čas in prostor vzpenjajočega se ga nacizma, kljub poskusom pojasniti to odločitev, ostaja še ne pojasnjeno. Morda je prav v tem draž te predstave, ki je bila sinoči, vsaj prvi vtis je tak, odigrana »comme il fault«… no, z nekaj manj pomembnimi zdrsi, med katerimi je najočitnejša občasna, a k sreči ne pogosta slabša slišnost in s tem manjša razumljivost besedila. Kombiniranje odrskih prijemov s filmom in morda z malce preveč agresivno »NSDAP-heimats musik«, ki zmore spodbujati prav določene, v sprevrženih podobah tudi obolele erotične strasti, morda deluje celo učinkovito.

O tem kakšna so bila pričakovanja umetniškega vodstva MGL je v dneh pred premiero na novinarski konferenci povedala Barbara Hieng Samobor in po ogledu posnetka se z njo vsekakor upamo strinjati. Vendar marsikaj ostaja še neodgovorjeno… Recimo vprašanje, zakaj bi se moral gledalec posebej pripraviti nanjo, če bi si želel v celoti razbrati njeno sporočilo, pri čemer bi bil najbrž tudi – sicer temeljito in z različnih zornih kotov napisan in oblikovan gledališki list premalo. In najbrž jih ni prav veliko, ki poznajo izvirno Marivauxovo besedilo oz. njegov slovenski prevod, ki je mojstrovina Aleša Bergerja.

Nekaj odgovorov – tudi tistega, kako iz ne prevelikega potovalnega kovčka sredi predstave prileze nekaj, kar bi lahko bila tudi vladarkina svetovalka, rešiteljica, v našem domačem in aktualnem primeru – Bratušek – bomo poskušali ponuditi tudi v jutrišnji oddaji A propos: ob 15.h!, ki bo posvečena prav tej predstavi. Premiero igre Triumf ljubezni sem si za Radio KAOS ogledal Andrej Pengov. Fotografije z vaj, ki smo jih uporabili v tem prispevku, so delo Barbare Čeferin.