Umrla je Marija Šikoronja, duša Galerije v Rožeku na avstrijskem Koroškem

V idiličnem okolju na nekakšnem otoku med glavno strugo in rokavom Drave je pravljična hiša umetnosti z imenom Galerija Šikoronja. Do poletja 2019 sta bila Rožeg, kraj na avstrijskem Koroškem in ta hiša tudi za nas in za marsikoga drugega še vedno pravi skriti zaklad. Kako bo poslej, ko je pred dvema tednoma, poldrugi mesec pred 82. rojstnim dnem zaradi nenadne oslabelosti srca umrla njena ustanoviteljica, lastnica in galeristka Marija Šikoronja, ne vemo. Iz kroga blizu njene žalujoče družine pa zagotavljajo, da bodo Majkino - tako so ji rekli hčere in drugi sorodniki, bližnji, prijatelji in dobri znanci - delo nadaljevali in dostojno poskrbeli za vzdrževanje in razcvet njenega izročila.

Pred dnevi nas je, sicer s časovnim zamikom, doseglo sporočilo, da je v ponedeljek, 18. oktobra, po krajši bolezni umrla gospa Marija Šikoronja, znana in priljubljena galeristka iz Semislavč pri Rožeku na avstrijskem Koroškem.

Zgodba o nastanku Galerije Šikoronja in sijajnih likovnih, se pravi slikarskih, kiparskih, fotografskih in drugih razstav vizualne umetnosti mednarodnih razsežnosti, sega v leto 1985. Takrat je slovenski Korošec Valentin Oman, njen rojak, slikar, tudi Prešernov nagrajenec, vprašal Marijo Šikoronjo, ustanoviteljico galerije, če bi na stenah njene hiše lahko preizkusil novo slikarsko tehniko. Hišo so prav v tistem času namreč začeli obnavljati, Oman pa se je želel pripraviti na poslikavo cerkve na Plešivcu nad Gosposvetskim poljem in mu je za preskus nove slikarske tehnike prenova stare hiše v Semislavčah na bregu reke Drave prišla kot naročena. Njegove stenske poslikave, ki so ohranjene še dandanes, so bile tudi prva razstava v tej hiši, kjer je začela nastajati galerija. V tej hiši je bila nekoč gostilna Pri mostu in v kateri je menda prenočil celo Napoleon.

V spomin na gospo Marijo Šikoronja pa objavljamo del ene od oddaj A propos, ki smo jo posneli pozno poleti leta 2019. Objavili smo jo pred Božičem istega leta; pogovor s to sijajno gospo je pripravil Franci Kapler, tudi zato, ker so ga prevzeli njena strokovnost in prizadevanja, s katerimi je kljub številnim pod noge zmetanim polenom, birokratskim nagajanjem in tudi ideološkim razprtijam med koroškimi Slovenci za slovenstvo in umetnost ter razumevanje med narodi naredila več, kot si moremo misliti.

Od ustanovitve in vsa ta leta doslej so pri Mariji Šikoronja razstavljali številni slovenski umetniki: Janez Bernik, Bogdan Borčić, Jože Ciuha, Lojze Spacal, Andrej Jemec, Metka Krašovec, Ivo Prančič, France Slana, Klementina Golija, Klavdij Tutta in Zoran Mušič, če naštejemo le najbolj znane med njimi. Poleg njih pa tudi avstrijski, nemški, francoski, italijanski in drugi umetniki. Galerija je med umetniki priznana, spoštovana in zaželena, kar potrjuje tudi koroški slovenski pesnik in slikar Gustav Januš. Od 1987. do pomladi 2020. leta  je pri Šikoronji razstavljal štirinajstkrat; v nekem intervjuju je posebej pohvalil »srečno in strokovno roko pri izbiri umetnikov« gospe Majki, kakor so jo klicali njeni bližnji, prijatelji in znanci. Te navedbe povzemamo po vrsti objav v Novicah – Slovenskem tedniku za Koroško in po drugih virih, kjer objavljajo tudi vesti in prispevke o slovenski manjšini; še največ smo se oprli na besedila poklicnega kolege Bojana Wakouniga, izjemnega poznavalca kulture in umetnosti nasploh in posebej še v deželi prek Karavank.

Novinar Wakounig, ki je v poletju 2019 tudi gostoval v naši oddaji A propos, je, naj nam bo to dovoljeno omeniti v tem prispevku, poleti doživel težko kolesarsko nesrečo in zdaj po daljšem kritičnem obdobju, počasi a dobro okreva. Z našimi najboljšimi željami, da bi se mogel čim prej vrniti k novinarskemu ustvarjanju, ga, čeprav ob žalostni vsebini, povezani s slovesom od gospe Marije Šikoronja, toplo pozdravljamo in smo mu hvaležni, da se lahko tudi pri našem delu opremo na njegove prispevke v koroških medijih.

Zadnje slovo od gospe Marije Šikoronja je bilo v soboto 23. oktobra popoldne na pokopališču Šentjakob v Rožu. Družini in vsem, ki so jo imeli radi, izrekamo iskreno sožalje, njenemu delu na področju umetnosti in prizadevanjem za klenost slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem ter delu na socialnem področju in skrbi za otroke in mladino pa se globoko priklanjamo. V imenu uredništva in vseh sodelavcev –  Andrej B. Pengov.