Rozin Baal v SMG; po Brechtovih motivih in v Tauferjevi režiji.

V Slovenskem mladinskem gledališču bo končno uprizorjen Baal, katerega premiera je bila prvič napovedana tisto soboto po državnem prazniku Dnevu kulture. Kdo ali kaj pa sploh je Baal? To je, kakor koli obračamo in obrnemo, Bertolt Brecht; Dramsko besedilo, prva celovečerna drama, ki jo je napisal ta nemški modernistični dramatik; Nastajalo je dlje časa, od gledališkega seminarja pri Arturju Kutscherju leta 1918, če sledimo zapisu Dubravka Mihanovića v gledališkem listu – pa vsaj tja do krstne uprizoritve, leta 1923 v leipzigškem Altes Theatru a ga je popravljal in dopolnjeval tudi po tem; Ko je pisal to protidramo, ki (po Tomažu Toporišiču) pomeni začetek razgradnje Aristotela in konec dramske oblike gledališča posnemanja, je po medvojni vojaški službi, kamor je bil vpoklican kot bolničar, postal član revolucionarnega vojaškega komiteja; Pred enaindvajsetim leti sta profesor Lado Kralj, eden od bardov slovenskega gledališča in Eduard Miler z Žanino Mirčevsko in drugimi sodelavci dramo Baal uprizorila v ljubljanski Drami; Baal bo po poldrugem mesecu odloga, ki je nastal zaradi bolezni v ansamblu, zdaj končno uprizorjen tudi v Mladinskem. Tisti v ljubljanski Drami seveda ni bil edini Baal na slovenskih odrih, da bi se zelo pogosto prikazoval pri nas, pa tudi ni mogoče reči.

Baal, kot ga je za to uprizoritev spisal Andrej Rozman Roza, za razliko od dosedanjih redkih postavitev pri nas, ni Brechtovo besedilo in tudi ne njegova priredba, da bi jo mogli primerjati s tisto pred desetletjema v Drami, onim mariborskim ali morda celo sanktpeterburškim, ki je gostoval tudi v SSG v Trstu. Ta, Rozin Baal, za razliko od onega protidramskega ali postdramskega Brechtovega, je prodrama z avtorskim besedilom, pravi avtor, ko ga vprašamo, kaj je bilo z morebitnim prevodom in pripisom štirih stavkov, kar je bil prav v tistem času, kmalu po Novem letu, popularni vzorec dramatskega pojavljanja v obliki neke »S.P.« komedije, kakih 70 km proč. Kdo ali kaj je ta aktualni Baal, smo torej vprašali Andreja Rozmana.

Rozmanov Baal torej ni adaptacija, ga je pa Brecht nedvomno inspiriral. Čeprav se režiserju Vitu Tauferju zdijo iskanja in definiranja sporočil ter pomenov v umetniških delih povsem nepotrebna, je podčrtal Brechtov motiv, zaradi katerega se je pisanja te drame lotil tudi Andrej Rozman Roza. Poleg narciosidnosti je ena od protislovnosti, ki se nujno lepijo na umetnika, je vloga žrtve, samožrtvovanja… To pa seveda ni edino protislovje tako pri Brechtovem kot najbrž tudi Rozinem oblikovanju glavnega lika Baala. Brechtovo revolucionarno hrepenenje v mladosti se v Rozinem Baalu sprevrže v obžalovanje. Gre za protislovje ali neke vrste naravno komplementarnost?

Taufer tudi poudari, da se Baal sploh ni znal spoprijeti z infantilnostjo, kar je nasploh neka splošna poteza te naše civilizacije. Veliko vlogo imajo pri tem ekonomski razlogi, mladi ne najdejo možnosti zaposlitve, osnovnih vrednosti in življenjskih vrednot; to ni naključje, podari. Gre za dvojno moralo.

Glavno vlogo, lik Baala je ustvaril Ivan Godnič, vsi drugi pa oblikujejo več, vsaj po tri like; Jure Ivanušič, ki se je s tem Brechtovim delom srečal leta 1996, ko je začel z delom v mariborski Drami, njegova prva vloga pa je znova v drami z enakim naslovom. V eni od vlog bo nastopil tudi z razkošjem njegove glasbene virtuoznosti. On in vsi njegovi kolegi, razen, kot rečeno, Godniča, nastopajo tudi v ženskih vlogah, kar je, kot pravi Taufer, zato, ker so moški v ženskih vlogah lahko zelo učinkoviti in smešni, za razliko od žensk v moških vlogah, kar se redko dogaja. S tem ima ta režiser veliko veselja, vendar so v tej postavitvi za tako odločitev tudi tehtni dramaturški razlogi. Ob Godniču in Ivanušiču nastopajo še Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga in Matija Vastl; predstavo z živim nastopom pomembno sooblikujejo tudi kitarist Dejan Lapanja, bobnar in tolkalist Marjan Stanić ter Vasko Atanasovski z vokal, saksofon, flavta in dramskim nastopom. To je seveda znameniti Vasko Atanasovski Trio, katetrega sijajni nastop je Vito Taufer doživel na nekem klubskem žuru v Zagrebu prav v času, ko se je dogovarjal za prevzem režije Baala v SMG.

Posebnost te predstave je tudi scengrafija, ki jo je oblikovala mednarodno uspešna akademska slikarka Zora Stančič, ki se je ob skromnih tehničnih možnostih te naloge lotila z video animacijo njenih grafik, projeciranih na velik zaslon v odrskem ozadju, ki delujejo kot dopolnitev in nekakšen vizualni kontrast, tako da slikarkina dela v tej predstavi zaživijo v nekem drugem življenju, nastopijo z neko novo funkcijo. Njene grafike so v nekem dinamičnem odnosu do izrazito moškega sveta te predstave, realiziranem skozi žensko optiko. Gledališki prostor je opremila tudi z enostavnimi gledališkimi rekviziti, s katerimi se je določal kraj, lokacija, okolje v katerem se posamezni od vsaj dvajsetih prizorov dogaja.

Za konec tega napovednega prispevka pred premiero Rozinega Baala pa še tale pogovor o avtentičnosti in izjemnosti, kakor je razumeti to predstavo, še preden smo jo videli. Najprej pa – na nek način sklepno vprašanje Radia KAOS, s katerim smo ta prispevek pravzaprav začeli.

Dramaturg predstave je Dubravko Mihanović, glasbo je zložil Aleksander Pešut – Schatzi, ki jo, kot že rečeno, v živo na odru izvaja Vasko Atanasovski Trio, ki je poskrbel tudi za aranžmaje. Med številnimi songi bo zazvenela tudi pesem Srečka Kosovela Prerojenje, ki jo je uglasbil Jure Ivanušič. Ob Zori Stančič so ustvarjalci likovne podobe tudi avtor animacij Andrej Kamnik, oblikovanje svetlobe je delo Davida Cvelbarja, kostumov Barbare Stupica, zvoka pa Silva Zupančiča, koreografijo je zasnovala Natalija Manojlović Varga, lektorica pa je bila Mateja Dermelj. V prispevku so uporabljene fotografije z vaj, ki so delo Marka Modica, podpisujem pa ga Andrej Pengov.