Vprašanje za milijon $/€ ali za vedeževalko: Kdaj se znova vidimo v gledališču?
|
V evropskih državah se različno odzivajo na krizo, ki jo je v kulturi, umetnosti in medijih zasejala pandemija covida-19; tam, kjer tovrstno produkcijo obravnavajo ne (zgolj) kot strošek pač pa kot produktivni del družbe, ki fiskusu prinaša pomemben del družbenega proizvoda na različnih gospodarskih ravneh, so zanjo namenili zajeten tovor tako imenovanega »helikopterskega« denarja in poskrbeli, da živi ter preživi vse do obdobja, ko bi znova (z)mogla delovati vsaj približno tako kot pred krizo; V Sloveniji pa so na resorju, od katerega se pričakuje, da bo življenjsko zainteresiran za izvorno, identiteno in samopotrditveno narodovo substanco in v predizvolitvenih nastopih prvega ministra in njegovega kulturnega pribočnika s pravimi, vsaj po takratnem vtisu prepričljivimi besedami, zdaj več kot zadovoljni že s prvim in drugim korona-zakonskim paketom; Tretji je, kot kaže, namenjen zgolj turizmu in gostinstvu ter delu javnega prevoza, čeravno imamo že pred dvema letoma izdelano strategijo za pomembni del te panoge, ki se je tudi pri nas, ne le v svetu, že uveljavila kot kulturni turizem – z vsemi njegovimi implikacijami in izjemnimi učinki; Pravkar pa je v sklepni fazi postopek sprejemanja tretjega paketa, ki bo, kot kaže spregledal marsikaj, kar podpira in sooblikuje kultura v turizmu in z njim.
Posebna zgodba je subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, česar si v kulturi, brez posledic za programe, repertoarje in kakovost v umetnosti pravzaprav ne predstavljamo; razen, če imamo v mislih holograme kot digitalni substitut tudi na odrih – ali recimo v Postojnski jami in ob njej; Si predstavljate politiko v takšni (hologramski) izvedbi za govorniškim odrom?
Kamor koli se te dni obrnemo, da bi zvedeli kakšno podrobnost več o bližnjih načrtih in premislekih o delovanju v poletnih in preostalih mesecih (vsaj) do konca leta, naletimo na zadržanost zaradi negotovosti, ki dokaj zanesljivo prinese nabito prazne dvorane. Čeprav so v torek na neformalni videokonferenci ministri in ministrice, pristojni za kulturo in medije v članicah EU govorili o pomoči kulturnemu in kreativnemu sektorju, ko je bila posebej podčrtana potreba po finančni okrepitvi in prilagoditvi programa Ustvarjalna Evropa, se zdi, kot da to pri nas ne povzroča kakšne posebne skrbi, saj so bili ustvarjalci, kreativci in novinarji deležni plačanega čakanja na delo, zanje in še za koga skrajšanega že do konca maja.
Skratka, v gledališčih ali bolje – na odrih in v – če si znova privoščimo Silencev dovtip »nabito praznih dvoranah«, v dvoranah torej, kjer se morda zgodijo razredčeni dogodki za petdeset glav ali kje na prostem in manjših kinih, bo to vsekakor drobna posebnost; potem ko so dva meseca ponujali na ogled starejše in pravilom zelo obiskane video zapise arhivskih ali še živečih predstav, sporočajo občinstvu praviloma enakozvočni tekst: Gledaliških predstav do poletja žal ne bo… in ponekod dodajo še pojasnilo,da so že naštudirane predstave ali koncerti pripravljeni na premiere, da pa ta vmesni čas namenjajo ustvarjanju repertoarjev za novo (nove?) sezone in nujnim vzdrževalnim delom. Pogosto dodajajo, da jim je zaradi tega tesno pri srcu in podčrtujejo upanje, da jih občinstvo pogreša. Zagotavljajo, da bodo poskrbeli tudi za vračilo denarja ali ustrezno nadomestilo za že kupljene vstopnice in abonmaje. Tako rekoč enake težave imajo veliki in mali. Tudi ljubljanski Mini teater s Križevniške. Njegovega direktorja in režiserja Roberta Waltla smo tisto soboto, ko smo praznovali obletnico zmage nad fašizmom in nacizmom in slavili svobod o, prestregli na spominskem pohodu okrog Ljubljane – na Poti spominov in tovarištva.
Če napovedi držijo in če bo spored sploh obveljal, bodo Miniteatrovci z ljubljanske Križevniške zadnji dan v mesecu, ko se konča ukrep čakanja na delo in ki je hkrati tudi zadnja majska nedelja, v mariborskem Narodnem domu odigrali matinejo in popoldansko predstavo Andersenove Deklice z vžigalicami, pravljice, ki osvetljuje človeško, ja najbrž tudi umetniško krhkost, obenem pa tudi moč domišljije in ki ponuja upanje. Ne zveni slabo, bati pa se je, da se je ta prelepa pripoved o neizmerni moči človeške volje po pomoti zataknila v koledarju.
Vtis je, kot da je resor kulture in medijev pri nas posebna enota za obrambo nekakšnih strateških pozicij aktualne oblasti tako na področju obvladovanja javnih financ kot – za zdaj še prikrito – političnega programa, za katerega koalicija sploh še ne ve in ki se na podlagi ravnanj, kadrovskih, organizacijskih in zakonodajnih s pospešeno dinamiko protikorona inštalirane zakonodaje kaže presenetljivo podoben bistvenemu delu četrte od devetih temeljnih točk OF iz novembra 1941: preoblikovanje slovenskega narodnega značaja… Morda pa si ti novodobni oblastni e-friki predstavljajo, da bo mogoče tudi gledališče digitalizirati do te mere, da bomo na odru gledali že omenjene holograme prvih uprizoritev vsega na novo naštudiranega. To tehnologijo so že pred leti kar kvalitetno razvili v Pečečnikovem Elektrončku in zdaj je morda nastopila še ena priložnost za večji biznis? Nekaj izkušenj s tem imajo eni in drugi. Menda niso zgledne a vaja dela mojstra. Mojster pa vajo. Večkrat. Zdaj se dogaja tretji poskus.
Prispevek sem pripravil Andrej Pengov, slikovno gradivo pa je povzeto s spletnih strani MzK, ljubljanske Drame, MGL pa tudi Cankarjevega doma.