Zadnja premiera v Mladinskem je Poslednji kanček fikcije

Boris Nikitin, dramatik in režiser: V teatru je vedno možnost, da verjameš. To je na nas gledališčnikih. Se pa zna zgoditi, da vas tudi ne prepričamo. Gre za prepričevanje. Zato znajo biti zadeve zelo ambivalentne. Vedno je oboje obenem. Primož Bezjak, igralec: Sakralni prostori so zelo podobni teatru. Tam je oder, nekdo tam nekaj govori, gledamo in poslušamo ga in tako kot v teatru, verjameš temu, kar gledaš, kar vidiš. Takoj, ko to izrečeš v kontekstu vere pa nastane problem, in zavrnjeno je, saj dialoga ni. Goran Injac, dramaturg: Ne ukvarjamo se z realnostjo na način, da bi na odru govorili o določeni temi kot v parlamentu, ampak se ukvarjamo z realnostjo na bolj teoretičen, abstrakten način… Zbor ima funkcijo poudarjanja praznovanja;da vzpostavi atmosfero za drugačno dojemanje sporočanega.

Bržkone se je, brez kakega posebnega namena, izšlo tako, da je zadnja premiera te sezone v »Mladincu« predstava Poslednji kanček fikcije; Drži, da je repertoar iztekajoče se sezone načrtovan že vsaj pred letom dni a ne verjamem, da je pomenska povezava med »zadnja« premiera in »poslednji« kanček umišljenega podrobneje premišljena ali načrtovana; Zdi se kot fikcija sama po sebi in je po svoje grozljiva.

Avtor besedila in hkrati režiser, kar je, mimogrede, določeno uprizoritveno tveganje, ki pogosto zmehča ostrino pogleda do stvaritve, je Boris Nikitin. Ta avtorski dualizem je pri Nikitinu pravzaprav ustvarjalni princip; Če se že loti uprizoritve kakega – v izvirniku ne nujno povsem ali samo njegovega besedila, je le-to najpogosteje zgolj podlaga, opora, motiv za njegovo novo dramsko pisavo; Pred nekaj več kot štirimi leti je v Slovenskem mladinskem gledališču postavil predstavo Nasprotje stvari, ko so skušali z ironično rabo pomena besede fašističen izpostaviti družbene odnose, kjer prevladujejo pretiravanje, parodija, provokacija in subverzivna igra z zabrisanimi mejami med realnostjo in fejkom. Kar je, kot se kaže vsak dan sproti, v tekmi za politično pozornost postalo izjemno uigrano sredstva populizma; Ja, v gledališču je prav zaradi učinka fikcije vse mogoče.

Tokrat se je ta, v nemškem gledališkem prostoru pogosto uprizarjani dramatik in režijski ustvarjalec, lotil enega ključnih prizorov iz krščanske mitologije; prizora, ki ga sploh ni bilo.

Gre za zgodbo iz Nove zaveze, Evangelij po Janezu, 20 poglavje: potem ko ga mučijo in ubijejo, se Jezus prikaže apostolom in nejeverni Tomaž mu naj bi v živo rano vtaknil prst, da se prepriča o dejstvu, da je to On, ki je vstal od mrtvih. Zgodi se zgodovinski prelom, saj je to dokončni dokaz za telesno vsta­jenje in torej za to, da je Jezus dejansko Kris­tus, Mesija, Božji sin. Obstaja svet prej in svet potem, podčrtujejo v gledališkem listu. Od tistihmal štejemo po novem, po Njem…

Besedilo in – če smo dobro razumeli ustvarjalce – uprizoritev ven in ven drgne vprašanje, kaj je vera, kaj prepričanje, kaj resnič­nost? Avtor se v skoraj vseh svojih izdelkih oprijema neheteroseksualne (gledališke?) in, upamo domnevati, tudi osebne tovrstne kreacije. Ali kot zapišejo v novinarskih gradivih: »Boris Nikitin je znan po strastnem, pogos­to kvirovskem spoprijemanju s konstruiranjem resničnosti in identitete.«

Nikitin ustvarjalno manipulira z večpomenskostjo med dokumen­tom in ponaredkom, med telesno izkušnjo in sanjsko utvaro. S Poslednjim kančkom fikcije nadaljuje vrsto projektov, v katerih si prisvoji format pridige. V bistvu je nagnjen k ustvarjalnemu aktivizmu, tako da spretno manipulira readymade  prizore in iluzijo, ki jo omogoča gledališče. Z aluzijo na taylorizem kot princip menedžeriranja dela, nihanja med »res« in »izmišljija« se loti tudi (ne)učinkovitosti iluzornega.

Z igralcem Primožem Bezjakom in Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič ter pianistko Polono Janežič nas namerava prepričati o uporniški drži, ki bo omogočila razkritje fikcije in zagotovila resničnost… ali kot zapišejo pri producentu: raziskujejo področje upora, znotraj katerega bodo ustvarili gotovost in iznašli svet.

Za radio KAOS pa smo si zaželeli odgovore na nekatera vprašanja o tem  zapletenem prekucevanju med izmišljijo in realnim ter med tem kar je in tistim v kar verjamemo, da je. Ali da morda bo. Ko se približujemo končnosti, je tega slednjega vse več. V maniri ja-ne, fikcija-resnica so nam odgovorili vsi glavni trije, kot troedinost v Njegovem telesu: Primož Bezjak, Boris Nikitin in Goran Injac.

Vsa glasba je zvečine z njihovega siceršnjega repertoarja, deloma prirejena. Gre pretežno za gospel z nekaj modifikacijami, je še dodal dramaturg predstave in umetniški vodja Mladnskega gledališča Goran Injac.

Ob že omenjenih – dramatiku in režiserju Nikitinu, ki je izbiral tudi kostume in glasbo ter sooblikoval prostor in luč, igralcu Bezjaku, APZ-ju in pianistki Janežič, so Poslednji kanček fikcije soustvarili tudi prevajalec Jan Krmelj, dramaturg Goran Injac, ki je sodeloval tudi pri izboru kostumov, lektorica Mateja Dermelj, glasbeni aranžmaji so delo Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani pod vodstvom dirigentke Rahele Durič Barić, svetlobo je oblikovala tudi Kristina Kokalj, zvok pa Marijan Sajovic in Silvo Zupančič. Kot vodji predstave se podpisujeta Urša Červ in Gašper Tesner.

Pričujoči prispevek podpisujem Andrej Pengov, za prevod je poskrbela Urška Pengov Bitenc, fotografije z vaj pa so delo Črta Piksija.