Zdrava pamet in dosledni Shylock v Beneškem trgovcu

Ko vse ladje trgovca Antonia potonejo in kaj vse potem priplava na površje, so nam prvo marčno soboto zvečer v zabavni a hkrati groteskni in opominjajoči predstavi premierno, učinkovito in igralsko, gledališko vrhunsko z desetimi igralci, tremi igralkami ter mojstrsko ekipo sodelujočih ustvarjalcev SNG Drama Ljubljana prikazali William Shakespeare, Milan Jesih, Žanina Mirčevska in Eduard Miler…

Presenetljiva naključja, hipne prostorske menjave in napeto dogajanje, obenem pa močna družbenokritična nota, ki jo je Shakespeare učinkovito zastavil tako, da je tudi danes povsem uporabna, kadar govorimo o maščevanju, verski nestrpnosti, moči denarja, pogoltnosti ali celo o ženski emancipaciji, so njihova najpomembnejša sporočila. V takih okoliščinah, ki jih zvečine površno in kar prepogosto označujemo s sintagmo »težki časi«, kakor v gledališkem listu Beneškega trgovca zapiše avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska, ko namreč potonejo vse ladje, na površje prej ko slej – izplava resnica.

Zgodba je večini najbrž znana… a vendar: trgovec Antonio si od premožnega Juda Shylocka sposodi tri tisoč dukatov, da bi pomagal večno zadolženemu prijatelju Bassaniu pri ljubezenskem podvigu. Antoniu potonejo ladje, denarja mu zmanjka in po dogovoru med vsemi tremi je za »penale« posojevalcu dolžan »funt lastnega mesa«. Kljub prigovarjanju, da bodo dolg drugače povrnili, na sodišču Shylock ostane neomajen v svoji zahtevi. Nož je nabrušen in zdi se, da lahko Antonia reši le še čudež.

In Shylock ne krade. Zahteva pa izpolnitev pogodbe. S pretkanostjo njegovih dolžnikov in družbe, ki jo pooseblja sodišče, ostane brez pogodbenega funta mesa z Antonijevega telesa, brez obresti pa še glavnico mu vzamejo. Tokratna interpretacija Beneškega trgovca pa posebej izpostavi neko drugo človeško lastnost, ki pogosto postane družbena vrednota. Beneški trgovec, kakor so se z njim spoprijeli v ljubljanski Drami pa še posebej, je za režiserja zahtevna naloga.

Ob Igorju Samoboru, ki je znova izvrstno, tako rekoč takoj po fenomenalni upodobitvi Neznanca v Strindbergoi igri V Damask, odigral vlogo Juda Shylocka, nastopajo še Zvone Hribar, Gorazd Logar, Aljaž Jovanović, Alojz Svete, Marko Mandić, Rok Vihar, Klemen Slakonja, Matija Rozman, Gregor Baković, Nataša Barbara Gračner, Nina Ivanišin in Saša Mihelčič. Med sijajnimi upodobitvami pa so teden dni po premieri ostali globlje v spominu liki Antonia, Launcelota in Bassania. Vendar so vse vloge natančno in prepričljivo odigrane, morda se je – kdo vedi za kaj – v srca mnogih obiskovalcev te premiere – še najbolj »zasidral« lik Porzie in njene travestije v končno pravičnost.

Prav poučno čtivo, za splošno, tudi ekonomsko, sociološko in psihoanalitsko, morda celo terapevtsko, ne zgolj za gledališko rabo, je tokratni gledališki list. Prof. dr. Jože Mencinger se, puščajoč ob strani strast Antonia do lepega Bossania, ki je v tej igri služila za zaplet, sprašuje, če je to zgodba za današnji čas. Ob opozorilu na večnost resnic, ki so jih – vsak v svojem času – zapisali bodisi Tomaž Akvinski, Martin Luther, Adam Smith in končno ne tako davno tudi Marx in Engels bodisi, ko po Veblenu postane presumpcija plenilstva družbena vrednota, ugotovi, da nam vedno znova zmanjka zdrave pameti. Ko normalna sebičnost preide v pohlep, smo tam kjer je bil Krištof Kolumb, ko je odkril Ameriko. Ko je odplul, ni vedel, kam gre, ko je prispel, ni vedel, kje je. Tako tudi za ta Shakespearov tekst ne vemo zagotovo, če nam res dopove, kar se nam zdi…

Morda je zanima opomba ravnatelja Drame Iva Bana na novinarski konferenci pred premiero, da je, ko se je zvedelo, da bo Beneški trgovec uvrščen na repertoar, dobil kar nekaj vprašujočih, morda celo svarilnih klicev iz domačega judovskega okolja, češ, čemu, zakaj Beneški trgovec?

Slišali pa smo tudi govor in pogovor z arabskim in španskim snubcem lepe Porzie, ki sta bila izvedena v »njunih maternih jezikih«, z nad-napisi v slovenščini, seveda.

V amfiteater oblikovna monumentalna siva scena z mnogimi visokimi vrati, če izvzamemo »od zgoraj« poslane tri skrinjice z zlatom srebrom in svincem, katerih pravilna izbira je določila Porzijinega ženina ter temno sonce v sklepnem delu predstave, ostaja ves čas nespremenjena. Oblikoval jo Branko Hojnik.

Kostumi so delo Jelene Proković, lektorica je Tatjana Stanič, koreografinja je Jana Menger, oblikovalka maske Ana Lazovski, za luči pa je poskrbel Milan Podlogar. Eduard Miler pa je poskrbel tudi za učinkovito, sporočilno glasbeno opremo, saj v sklepnem delu predstave, ko prizorišče zatemni črno sonce, slišimo nemško himno, katere melodija ostaja ista še iz časov »Deutschland, Deutschland ueber Alles«. Tretja ponovitev bo že v sredo, 16.marca, premiero pa sem si za Radio KAOS ogledal Andrej Pengov, avtor prispevka, v katerem smo – za večpredstavno rabo uporabili tudi fotografije Petra Uhana.