Že to, da ga imamo, je dosežek. 24. Liffe, namreč

Simon Popek, programski direktor letošnjega, 24. po vrsti, Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, je s kodo 4:92 označil bistveno posebnost, drugačnost, razlikovanje od dosedanjih Liffov. Lanskega nam je »serviral« prav tako z numerično opredelitvijo, ki jo je zapisal kot spopad med celuloidnim trakom in digitalnim zapisom – 35mm:101010101010. Letošnja oznaka nas znova uvaja v čarobni svet gibljivih slik tako rekoč na enaki ravni – le da je razmerje drugačno. Zgolj štirje filmi bodo predvajani na klasičnem mediju, vse drugo bo digitalizirano.

Saj človek pravzaprav ne ve ali naj se tega veseli ali ne… programskega direktorja smo razumeli, da je to več kot v redu. OK, torej. Je pa res, da nam takšno opredeljevanje letošnjega Liffea s številkami ne pove veliko. Za odločitev, kaj bomo šli med 6. in 17. novembrom pogledat v katerega od šestih ljubljanskih ali eno mariborsko filmsko prizorišče, se bo treba bolj potruditi. Pravzaprav bo treba pošteno delati, da bi bila odločitev dobra. Če bo prava, tudi po tem ne bo povsem gotovo. Bo treba videt… Napovedanih je namreč kar nekaj dražljivih kino-predstav, ne le v tekmovalnem programu. Tudi v množici zunaj njega, pri čemer ne ciljamo zgolj, čeprav tudi – na sekcije kot so Fokus z Novim avstrijskim filmom, pa Posvečeno, kjer bo – če hočemo ali ne – znova, po toliko letih razburjal Lordan Zafranović – pa ne samo z Okupacijo v 26 slikah – ali pa v Retrospektivi in Kino-integralu z Mladimi in drznimi.

Po novinarski konferenci, ki je bila pred tednom dni v Klubu Cankarjevega doma, smo – tako na roke – posneli kratek pogovor s Simonom Popkom, seveda z obljubo, da nas še pravočasno obišče v studiu Radia KAOS. Tokrat je v pogovoru predstavil nekaj osnovnih programskih informacij, komentiral nadvse veliko zanimanje medijev in druge strokovne javnosti ter ocenil pričakovani obisk.

Nagrade ostajajo, kot jih poznamo že – menda od vsega začetka: Vodomec – Nagrada režiserju najboljšega filma iz sklopa Perspektive po izbiri mednarodne tričlanske žirije, Zmaj, ki je nagrada občinstva za najbolje ocenjeni filmu, ki ga v Sloveniji še ne moremo predvajati, razen na Liffeu, se razume, pa nagrada za najboljši kratki film – po izbiri tričlanske žirije in nagrada Fipresci, za katero se odloči mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev. In seveda, tu je še glasovanje občinstva na glasovalnih lističih ali po mobilnem telefonu po posamezni projekciji za tiste celovečerne filme, ki nimajo zagotovljene slovenske distribucije.

Fotografije, ki smo jih uporabili v prispevku so izbrane iz novinarskega gradiva 24.Liffea in jih je moč najdi bodisi v Zafranovičevi mapi ali zavihku Špele Čadež ali pa v enajstih drugih filmskih gradivih. Ampak to je šele približno desetina od vsega, kar se nam obeta. Prispevek je pripravil Andrej Pengov