Želka raztresli po travi na Žalah; tri leta potem, ko je Peco, ljubljanska legenda, premagal infarkt.

Drugi avgustovski ponedeljek so nekateri glavni slovenski časopisi objavili v prepoznavnem Brecljevem slogu napisano besedilo v spomin Želku Peliconu – Pecotu, legendi ljubljanskega Kulturno umetniškega društva dr_France Prešeren v Trnovem. Pomislil sem: znova nek Markov štos, sicer na robu običajnega ali če hočete – normalnega, pravzaprav tega in tistega, kar večinoma mislimo, da je normalno, kadar ni vsakdanje – kot je večina njegovih ustvarjanj – in za katerega sta se z Želkom najbrž dogovorila, da na ta način opozorita na kak zaplet ali krivico; Dnevniška besedila Brecelj pogosto podpisuje kot Barko Mrecelj; Tokrat se je podpisal s pravim imenom; to je bil prvi znak, da gre tokrat morda zelo zares.

Brecljev »In memoriam« Želku Peliconu so potem zares objavili (in ne zgolj povzeli, kot je bila njegova skromna želja), vsi »prevladujoči« tiskani mediji, nekateri drugi pa so povzeli bistveno; Še vedno ga lahko v celoti in v izvirniku preberete na povezavi https://www.dodogovor.org/shownews.aspx?newsid=30088.

Trajalo je nekaj dni, da sem dejstva uspel preveriti v pogovoru z Markom Brecljem osebno. Ne da bi ga podrobneje spraševal, sem ga, tako mimogrede razumel, da tudi on ni v najboljši kondiciji in da z zdravjem ne prekipeva in da je pogosto na cevkah in cevčicah. Žal, v tem  Markovem besedilu ni šlo za kaj takega, s čimer bi opozarjal različne javnosti ali »zaslužne« posameznike na nerazumevanja in zdrse, ki se dotaknejo ali celo prizadenejo ustvarjalce Pecotovega in Brecljevega kova in njune ustvarjalne kulturne in umetniške sredine bodisi v Trnovem, bodisi v Kopru ali pa še kje drugje, »…pa čak i šire…«.

Želko Pelicon je umrl. Kakšen je bi njegov pohod skozi čas, v svobodi, ki je bila za marsikoga drugačna in za katero se je treba tokrat bolj, kot morda kdaj koli prej, ven in ven boriti, je zapisal Marko Brecelj v omenjenem poklonu Pecotovi duši in telesu, osebnosti človeka, ki je do konca in trmasto vztrajal v pravičnosti in pri nikoli dokončanem ustvarjanju novega, lepega ter vedno novih priložnosti za ustvarjanje okolja in okoliščin, kjer bodo ljudje zmogli uveljaviti, kar jim narekujeta njihova kreativnost in (ali) prepričanje.

Prijatelji so se od Pecota poslovili na spominskem koncertu v Gala Hali, dva dni preden so njegov pepel raztrosili po travi ljubljanskih Žal ali kot zelo neposredno zapiše Brecelj v dnevniškem sporočilu, objavljenem na dodogovor.com:  »Želka raztresli po travi na Žalah.« Bilo je popoldne na tretji avgustovski torek.

Pred skoraj natanko tremi leti je bil Želko Pelicon – Peco gost v studiu Radia KAOS; to je bilo mesec dni potem, ko se je vrnil z »urgentnega servisa srca«, kjer šlo že zelo zares in ko se je z veliko hvaležnosti poklonil tudi skrbi bolniškega in zdravstvenega osebja, da je tisto poletje lahko izpeljal še en, menda je bil tisto zadnji Trnfest iz katerega je potem nastal Trnovfest.

Z njim sem se, takrat, pred tremi leti za Radio KAOS pogovarjal Andrej Pengov, ki podpisujem tudi ta zapis. Pogovor poobjavljamo v nadaljevanju.  Izvirnik pa najdete na https://www.radiokaos.info/ljubljana/trnfest-in-peco-se-ne-vdata-se-priblizno-pol-programa-je-na-voljo-pridite-v-trnovem-je-znova-super/. V prvem delu prispevka objavljene fotografije so povzete s spletne strani www.dodogovor.com. Srečno!