Zgodbe o glasbi in možganih; Sijajna Muzikofilija v APT, NM

Ivana Djilas, avtorica gledališke predelave in režiserka: Že vrsto let obožujem glasbeno gledališče. Z Boštjanom Gombačem ustvarjava te najine čudaške projekte, za katere iščeva gledališki dom, kar ni vedno enostavno. Tisto kar poznamo kot muzikal, kabaret ali gledališka zgodba ima pri oblikovanju repertoarjev vsekakor prednost. Za predstavo, ki uprizarja Zgodbe o glasbi in možganih, kjer ima ob dveh ključnih odrskih prvinah velik delež tudi znanost, je treba najti ne le gledališče ampak tudi publiko. In v Anton Podbevšek teatru sva našla za vse to pravi dom in še več od tega - sijajno ekipo soavtorjev in sodelavcev.

Misel filozofa Mladena Dolarja, da hlapec raje preživi kot hlapec, kot da bi umrl kot gospodar, je v konceptualnem pogledu okostje, skelet letošnje repertoarne sezone v novomeškem Anton Podbevšek teatru; S tem geslom, so podčrtali ob predstavitvi sezone konec januarja, nenehno vzpostavljajo, vzdržujejo in ponavljajo sodobna uprizoritvena vprašanja, ki jih je pred štiristo leti (menda, pravijo tako) opredelil in artikuliral Wili Tresočekopje, da je Svet padel s tečajev – če si dovolimo ne povsem točni približek prevoda Hamletovega vzklika the time is out of joint; Začrtanost letošnje sezone podčrtajo še modrostmi Lacana in Badiouja; saj se najbrž spomnite, da se je slednji spraševal, kdo da sem Madžar po rodu, kar je (nekdanji) francoski predsednik?

Veliko in preveč za uvod in napoved tega, kar sledi; Naj nekaj filozofskega utemeljevanja letošnje sezone ostane še za ostale druge uprizoritve novomeških Pomladnikov z bombami, ker se tu in zdaj lotevamo še ene strasti; Glasbe, muzike kot užitka, raziskovalnega polja in orodja, kot se je z njo lotila povsem realnega življenja in knjige Oliverja Sacksa, pripravljene za odrsko uprizoritev, Ivana Djilas; Muzikofilija je bila prva premiera te sezone v APT, mi pa smo z avtorico gledališke predelave in režiserko o tem govorili že takrat, ob napovedi letošnjega repertoarja.

In potem se je zgodilo; Krstna predstava, svetovna premiera sijajnega gledališkega dogodka z datumom predzadnji februar leta z odpuljeno številko in z virusi naphanega 2020; Strokovna javnost je bila ob znanstvenih uspešnicah kliničnega nevrologa in univerzitetnega profesorja Oliverja Sacksa, Angleža po rodu, Američana ob smrti, doživel je 83 let, umrl je pred petimi leti, dolgo zadržana; Kot v gledaliških gradivih zapišejo glavni avtorji Ivana Djilas, Boštjan Gombač in dramaturginja Jera Ivanc, so mu zamerili popularnost, češ da je nezdružljiva z resno znanostjo, delno so mu očitali, da služi na račun svojih pacientov, ki jih prikazuje kot bizarne in eksotične primerke. Sam je bil prepričan, da so prikazi kliničnih primerov v njegovih knjigah – v skladu z Wittgensteinovo zahtevo – eksemplarični ter da z njimi ne osvetljuje le vplivanja in doživljanja nevroloških bolezni pri posameznih pacientih, temveč tudi temeljne, morda celo nepričakovane vidike delovanja možganov.

In če nadaljujemo s prepisom tega gradiva – odgovoru na vprašanje o smislu človekovega bivanja, ki si ga že od nekdaj zastavljajo umetnost, znanost in filozofija, se je najbolj približal v zgodbah o možganih in glasbi, ki jih je nesistematično zbiral vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zgodbe o neverjetni terapevtski moči glasbe ter o vztrajnosti glasbenega spomina, ki se upira številnim možganskim poškodbam, sicer usodnim za avtobiografski, zgodovinski ali jezikovni spomin, namreč kažejo, da je glasba močnejša in nevarnejša, kot si sploh lahko predstavljamo, in da igra ključno vlogo pri razumevanju človeka, njegovih možganov in njegove zavesti.

Tudi o tem so govorili naši sogovorniki po predstavi: režiserka, vsi trije protagonisti in nekateri gledalci. Najprej in znova pa Ivana Djilas. Tokrat mesec dni po prvem intervjuju, zdaj neposredno po predstavi.

Na premieri je bil tudi Damijan Perne, dr. medicine, psihiater, predstojnik Oddelka za klinično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana tudi gledališki, filmski in televizijski igralec.

V enem od v nadaljevanju objavljenih pogovorov bo, skoraj po nemarnem, čeravno se  imen božanstev na ta način, tako netaktno, ponavadi ne omenja, izrečeno tudi ime prvega slovenskega predsednika Milana Kučana, ki je bil s soprogo Štefko tudi na premieri a nam ga ni uspelo »ujeti«; Za kratek komentar o predstavi pa smo vendarle uspeli, tik preden bi nam »ušel«, govoriti z županom Novega mesta Gregorjem Macedonijem, sicer našim predlanskim sogovornikom, vsaj kar zadeva Anton Podbevšek teater, katerega ustanoviteljica in podpornica je tamkajšnja občina.

Tri glavne in v bistvu edine nastopajoče protagoniste, igralca Aleša Valiča in Aljaža Jovanovića ter glasbenika in tokrat znova tudi igralca Boštjana Gombača, smo med praznovanjem uspeha ob premieri uspeli za nekaj hipov, vsakega posebej povabiti k pogovorom.

Na robu proslavljanja uspešno izvedene premiere smo za hipec presenetili tudi gospo, ki ji je gledališče profesionalna in življenjska opredelitev, upravnico in umetniško vodjo Slovenskega ljudskega gledališča Celje, mag. Tino Kosi; odetega v sukno in že s klobukom na glavi ter razglašenega zaradi domnevno preglasne predstave, tako rekoč »na vratih« pa smo prestregli igralca, perfomerja, menedžerja in v zadnjem obdobju komentatorja in avtorja številnih člankov, sicer pa kulturnika v svobodnem poklicu gospoda Francija Keka.

Predstavo, ki ni kabaret in tudi ne komedija, po svoje drama a še zdaleč ne tragedija produkcijsko podpisujejo Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana, o avtorici priredbe  Sacksovega besedila za oder in režiserki Djilasovi smo že govorili in pisali,  dramaturginjo Ivančevo smo tudi že omenili, avtor glasbe in eden od treh igralcev Gombač ter še dva sijajna mojstra gledališča Jovanović in Valič pa so sooblikovali tudi ta prispevek. Nismo pa še omenili avtorice videa Vesne Krebs, ko je s scenografko Saro Slivnik ustvarila besedilu, glasbi instrumentom, akterjem in celotnemu dogajanju na videz neobvladljiv odrski prostor, kaos, ki deluje izjemno učinkovito ter mizanscensko in izpovedno perfektno. Zdi se, da s kostumi Jelene Proković ni bilo kdo ve kakega dela, kar seveda ne drži, še posebej, če slediš zapletenemu dogajanju in kompliciranim, tudi v podobi spreminjajočih se likov. S pomočnico Katarino Šavs sta se zelo potrudili, kar velja tudi, še posebej, če upoštevamo naravo in način nastajanja Sacksovih besedil ali besedila te odrske igre o inteligenci in norosti ter ljubezni in strasti, ne le do glasbe, moramo omeniti tudi jezikovno svetovanje Barbare Rogelj. Žal, ne vem natančno, kaj vse (lahko) pomeni oblikovanje kreative pri tej predstavi, ki jo podpisuje Eva Mlinar. Upam, da je to kaj več kot zgolj uvodna podoba, naslovna znamka te predstave in programska zloženka. Sijajen, morda po obsegu premajhen in za poobjave težje dostopen nabor fotografij z vaj za Zgodbe o glasbi in možganih je delo mojstrice Barbare Čeferin.

Ob vsakokrat neposredno na odru izvajani glasbi je del predstave tudi predposneta Chopinova Mazurka št. 2 v cis molu, op. 6, ki jo je odigral pianist Blaž Pucihar, ki mu gredo – ob ljudeh iz klavirskega ateljeja Benton v Mengšu posebne zahvale producentov. V pričakovanju, da bo ta predstava uvrščena tudi v nabor za Borštnika in da jo bodo uspeli uprizoriti tudi  na mnogih domačih in tujih odrih, se za Radio KAOS pod to oddajo podpisujem Andrej Pengov.