Homepage Featured

If you are using the Newspaper or Carousel optional homepage layout, add this label to posts to display them in the featured area on the homepage.

Zadnje objave

A propos: Več kot vakcina – za popolno okrevanje. Komunizem zalit s Cementom; iskali so politiko čutnosti.

To je oddaja A propos: »Več kot vakcina; za popolno okrevanje« s podnaslovom »Kultura, umetnost, znanost in raziskovanje v novem, postpandemičnem svetu«. Drama Heinerja Müllerja Cement, katere premiera je bila na Velikem odru ljubljanske Drame šestindvajsetega marca in potem se je s ponovitvijo dan kasneje, živo neposredno uprizarjanje in internetno posredovanje (predvajanje) vsaj za zdaj tudi končalo, je nastajala bistveno dlje, kot je v normalnih okoliščinah to v navadi; Okoliščin in razlogov zato na tem mestu ne bomo posebej pojasnjevali, saj o njih podrobneje in brez ovinkov govori tudi naš tokratni sogovornik v naši prvi oddaji iz letošnjega niza A propos; Strnemo jih lahko v zdaj že ponarodelo globalno psovko: covid-19; Projekt »Več kot vakcina; za popolno okrevanje« je pravzaprav zamisel o osmih oddajah, s katerim smo kandidirali na javnem medijskem razpisu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije a v trenutku, ko objavljamo prvo, še ne vemo, če bo tudi podprt z javnimi sredstvi iz tega naslova; Naš prvi gost je gledališki režiser Sebastijan Horvat, s katerim se lotevamo te izjemno aktualne družbene in tudi zelo osebne problematike, ki smo jo obravnavamo z vidika umetniških, družbenih in gospodarskih (razvojnih) vprašanj ter dilem v neki novi, še ne povsem razpoznavni postpandemični družbeni realnosti. S pojmom »okrevanje« pravzaprav vzpostavljamo presumpcijo vračanja v staro, prejšnje (normalno? – ali re?) stanje stvari. Gre torej za upanje, s katerim skušamo opredmetiti in doživeti povsem neznano, ki se, tudi brez naše volje vzpostavlja vsaj drugače, če ne že povsem na novo, saj se je svet v letu 2020 močno spremenil; No, najbrž je temu tako in o tem govorimo tudi z režiserjem ob robu tistega, kar naj prinaša to Müllerjevo delo, ki ga je slovensko občinstvo lahko videlo na tem istem odru že leta 1976; Vendar: tokrat gre za gledališki triptih, katerega prvo uprizoritev je Horvatova ekipa pripravila konec lanskega septembra v Zagrebškem gledališču mladih, drugi aprilski ponedeljek, se pravi čez štiri dni pa v Beograjskem dramskem gledališču uprizarjajo tamkajšnjo različico. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Ujete v medmrežju je negledljiv film

Danes se zaključuje 23. Festival dokumentarnega filma. Ne vem čisto točno, kako bi teden Festivala označila, razen tega, da sem spet ostala z občutkom, da sem pogledala popolnoma premalo filmov. Ogledi doma so hudič. Tehnična služba Cankarjevega doma pa izjemna, tudi z izjemnim smislom za pristop in smislom za humor. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Festival, minuto čez polnoč: 23.FDF v Cankarjevem domu

Zakaj je vse skupaj virtualno, je po letu dni koronske pandemije odveč pojasnjevati; čeprav pri filmu ali videu ali če hočete – v svetu gibljivih slik ob vsem tem jamranju, kako je zdaj vse drugače, neživljenjsko, asocialno, hodimo po robu. To je produkcija, umetnost, kultura, ki ji je odtujenost prek neke tehnološke ločnice, katere izumitelja sta menda brata Lumière – Auguste Marie Louis Nicolas in Louis Jean, Francoza iz preloma v desetletjih med 19 in 20_stoletjem, imanentna; Odtujenosti, katerih razdalje krajšajo v njej poiskane, prikazane, razpete zgodbe in ustvarjalni formati; Tudi dokumentarec. Tudi zato bi bilo škoda, če bi nam letošnji, 23_Festival dokumentarnega filma spolzel skozi prazne kinodvorane in si ga ne bi privoščili videt iz najboljšega sedeža v svoji prvi vrsti; Ja, tudi za pogovore z avtorji in kritične presoje med občinstvom bo čas, seveda prek spleta; Za zdaj. Nekaj več kot dvajset filmov in nočni začetek ter projekcija kadar koli si jo zaželite, so bili povod za pogovor o letošnjem FDF-ju, ki je, tradicionalno razdeljen v pet tematskih sklopov, prvi je tekmovalni z vsebinskim okvirom človekovih pravic. Naš sogovornik je Simon Popek, vodja filmskega programa Cankarjevega doma in prvi programski človek, selektor, festivala. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Dvajset celovečernih dokumentarcev in peščica kratkih filmov – več kot dovolj, da se zlogirate na letošnji FDF

Pred nekaj dnevi smo lahko spremljali tiskovno konferenco 23. Festivala dokumentarnega filma; Po spletu; Seveda; In v kinodvorane za ogled teh filmov bomo odšli tudi spletno; Seveda; Korona je pač Korona; Vsaj zamujali ne bomo. Tokrat ne bo polovičnosti in vstopnice si lahko zagotovite preko spletnega nakupa. Za seznanjene bomo rekli, da to poteka približno tako, kot je bilo na zadnjem Liffu. Za preostale so navodila na spletni strani VOD in nakup vstopnic (fdf.si)

Letošnji FDF ima pet sklopov in Posvečeni je Ivanišinov. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Ne gre samo za cuker in antisemitizem; Je ljubezenska sla in občutek za biznis; pa nekaj zgodovinskih sporočil tudi.

Tudi v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so se, no saj veliko izbire niso imeli, prilagodili razmeram, ki sta jih za kulturo in umetnost, za gledališča pa še posebej, vzpostavili zdravstvena stroka in vlada; Delajo nekaj, kar naj bi bilo virtualno gledališče. Predstave pa so čisto prave, ne umišljene, namišljene ali – če je izraz sploh pravi – virtualne; Virtualne so za občinstvo, ki pa je tudi čisto pravo. Torej, kaj je tu virtualnega? Tisto vmes, česar ni; Polno zasedeno je to gledališče, saj vsi sedimo na sredini prve vrste. Te dni pripravljajo premiero črne komedije avtorja Gura Korena 5 kil sladkorja; Za črne, zamaskirane čase je črna komedija bržčas kar prava odločitev, čeravno, se tisto, kar je črnega, nanaša na čase, ki presegajo obdobje druge svetovne vojne, ko so nacisti in njihovi podrepniki v zločinskem nacionalsocialističnem programu znanem kot Holokavst pobili šest milijonov Judov, Romov, Slovanov, pa tudi komuniste in mnoge druge drugače, nenacistično, svobodomiselno misleče ljudi. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako:

Oglejte si Recital Prešernove poezije 2021

Tradicionalni Recital Prešernove poezije, ki ga vsako leto pred Prešernovim spomenikom  organizira Združenje dramskih umetnikov Slovenije, Radio KAOS pa neposredno prenaša, je bil letos zaradi epidemioloških razlogov drugačen. V dneh pred praznikom smo, upoštevajoč ukrepe za zajezitev epidemije, ob Prešernovem spomeniku posneli nastope dvanajstih dramskih umetnikov, trije od njih so še absolventi AGRFT, ter jih strnili v celovit recital, ki smo ga premierno predvajali na praznični dan, takoj, ko je v bližnji frančiškanski in kakih ducat zamahov z golobjimi krili proč, v stolni cerkvi, odbila dvanajsta ura; Nastopajoči so Prešernove pesmi izbirali in izbrali po lastnem preudarku, tako kot vedno, ko je štiriintridesetkrat doslej Recital organiziralo Združenje dramskih umetnikov Slovenije; letos so ga pripravili v okviru programa ARS nacionalnega radia, kjer ga je bilo moč spremljati  v neposrednem prenosu z vključevanjem recitatorjev tudi iz drugih slovenskih krajev. Po usklajevanju različnih možnosti s to stanovsko organizacijo smo se na Radiu KAOS odločili, da hkrati pripravimo neke vrste virtualen Recital ob pesnikovem spomeniku, na katerem so v 45 minutah s Prešernovo poezijo nastopili  dramski umetniki – naštevamo jih v abecednem in ne v zaporednem vrstnem redu njihovih nastopov – Niko Goršič, Barbara Jakopič, Jerca Mrzel, Lučka Počkaj, Uroš Potočnik, Aleš Valič, Matic Valič, Branko Završan in Robert Waltl ter njihovi mladi kolegi, absolventi AGRFT Borut Doljšak, Lucija Harum in Timotej Novaković. Projekta ne bi mogli izpeljati brez podpornikov – sponzorjev in donatorjev. Vsem skupaj in vsakemu posebej se najlepše zahvaljujemo, da so podprli poklon slovenski kulturi in maternemu jeziku. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: , , , , , ,

HaShoah: 27. januar; Svetovni poklon šoi, žrtvam genocida; domala dokončne upepelitve, požiga evropskih Judov

Holokavst je besedna, sestavljenka, utemeljena v grščini; holókaustos: hólos, »celota« in kaustós, »zažgan«; Z njo označujemo nacistični program iztrebljenja evropskih Judov; rekli so mu tudi Endlösung, dokončna rešitev; Med šestimi milijoni žrtev tega nacističnega pogroma so bili tudi pripadniki manjvrednih, arijski rasi nedostojnih, nezaželenih in narodnostno (etnično, plemensko) ali nazorsko sovražnih skupin kot so Slovani, Romi, invalidi, Jehovove priče, komunisti, homoseksualci. Sredi dne, ko so se po Svetu, Evropi in tudi pri nas vrstile spominske slovesnosti v spomin in opomin na žrtve holokavsta, bi sicer pričakovali, da je s predsednikom države ob polaganju venca na judovskem pokopališču v Dolgi vasi tudi naš sogovornik, ki smo ga srečali ob Prešernovem spomeniku, v Ljubljani; Na dnu ulice, ki se začne z v tla vpisano sedmo kitico Zdravljice, smo Roberta Waltla, direktorja Judovskega kulturnega centra v Ljubljani vprašali, zakaj holokavst obeležujemo s svetovnim dnevom spomina, enkrat v letu, saj gre vendar za grozoto, ki bi nas morala pretresati in opominjati sleherni dan, tako rekoč vsak trenutek? V Sloveniji imamo že od nekdaj, še iz časov, ko še nismo bili nacija, nek poseben, vsaj bipolaren, če še bolj raznoter odnos do judovstva, do židovstva; kako to in kako je s tem danes? Precej podobno kot marsikje drugod po Evropi, le da je zaradi majhnosti naroda in judovske skupnosti pri nas to vprašanje manj izpostavljeno. Kako to, da je največ judovskih ostalin, kulturne in druge dediščine prav v Lendavi smo še vprašali gospoda Waltla, sicer tudi gledališčnika in direktorja ljubljanskega Mini teatra? Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: