Delavsko-glasbene zgodbe Sindikata Mladi plus – edicija 2019 (2. del)

Na Sindikatu Mladi plus, sindikatu študentov, dijakov in mladih brezposelnih ter mladih prekarnih delavk in delavcev, poslušamo muziko (in jo delimo na naših družbenih omrežjih). Pozorni smo na zanimive glasbeno-delavske zgodbe z vsega sveta, relevantne komade z zanimivim zgodovinskim ozadjem in pomembnim družbenim, političnim in ekonomskim kontekstom in na sploh na družbenokritično muziko, ki je vsaj približno povezana s tem, kar počnemo oziroma predstavljamo.

Za Radio Kričač smo že tretjo leto zapored zasnovali oddajo z izborom naših glasbeno-delavskih zgodb. Čas, v katerem živimo je, tako kot prejšnja leta, izjemno resen, zato tudi zahteva neposredno, kritično, subverzivno, staro in novo, glasno in bolj počasno muziko, ki nam pomaga razumeti svet, v katerem živimo. Tokratni glasbeni izbor smo zasnovali v obliki več tematskih glasbenih poglavij, v katerih smo najprej zajeli nekatere starejše klasike, delavske pesmi ipd., ki nam pripovedujejo o pomembnih delavskih, kulturnih, socialnih, družbenih in drugih emancipatornih bojih. Na drugi strani pa bomo poslušali tudi sodobno kritično delavsko, sindikalno, uporniško, duhovito družbenokritično muziko ter se vprašali, kakšna vprašanja slednja odpira in kakšne odgovore ponuja.

Kultna čilska glasbeno-delavska zgodba z naslovom Plegaria a un Labrador (1969), je poziv k skupnemu boju – kmetov, delavcev, sindikatov itd. – za boljši svet legendarnega čilskega umetnika, glasbenika, pisca, političnega aktivista in poeta tamkajšnje socialistične revolucije Victorja Jare, ki so ga septembra 1973 brutalno umorile sile generala Augusta Pinocheta, in sicer le nekaj dni potem, ko so v državnem udaru strmoglavile levo vlado Salvadorja Allendeja.

Slavna, nesmrtna, sijajna italijanska pesem – Bella Ciao – je pesem sezonskih delavk, imenovanih mondine, ki so v drugi polovici devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja v težkih delovnih pogojih in za mizerno plačilo garale na riževih poljih pokrajin Lombardije in Piemonta. Pesem je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja vzelo za svojo tudi italijansko antifašistično gibanje, zato je danes Bella Ciao bolj znana kot partizanska klasika, čeprav ima širše ozadje. Doživela je tudi vrsto drugih priredb in predelav in je danes del popularne kulture, v vsakem primeru pa gre za grenko, a pomembno glasbeno zgodbo, ki ponuja nauke tudi za današnji čas.

John Lennon / Plastic Ono Band: Power to the People – Klasika Johna Lennona in njegove Yoko Ono iz leta 1971. Naslov “Power to the People” je dobila po popularni frazi iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je opisovala potrebo posameznic in posameznikov, da odvzamejo vladam ter različnim institucijam moč in nadzor, za kar se je zavzemal tudi sam omenjeni veliki glasbenik in umetnik. Ter želel s tole pesmijo v prvi vrsti opolnomočiti ljudi.

Komad Diploma je s šestega albuma srbskega benda S. A. R. S., v njem pa beograjski glasbeniki na svoj znan duhovit, pronicljiv, a tudi ironičen in trpek način razmišljajo o tem, koliko je danes sploh vredna diploma in izobrazba na sploh, obenem pa tematizirajo tudi splošno brezizhodnost in težavno iskanje dostojnega dela po zaključku šolanja.

Buldogi & Kombinat: Pesem upora – Upor in boj za boljši svet od tega, v katerem živimo danes, se nikoli ne končata, zato vrtimo našo uporniško klasiko, nekakšno glasbeno zapuščino vseslovenskih vstaj – še vedno glasno in aktualno –, ki jo je napisala Ksenija Jus, uglasbil Drago Ivanuša, izvajajo pa jo Buldogi in seveda – Kombinatke.

Živela 1. in 2. maj! Živel praznik dela! Naš in vaš! Naj nas vse spomni na vse bojevane bitke in izbojevane pravice. V času, ko nas toliko dela pod ceno, v času, ko kljub gospodarski rasti in velikih kapitalskim dobičkom dostojno delo in spodobno življenje nista samoumevna, je toliko bolj pomembno, da se postavimo zase in za vse!