Delavsko-glasbene zgodbe Sindikata Mladi plus – edicija 2019 (3. del)

Na Sindikatu Mladi plus, sindikatu študentov, dijakov in mladih brezposelnih ter mladih prekarnih delavk in delavcev, poslušamo muziko (in jo delimo na naših družbenih omrežjih). Pozorni smo na zanimive glasbeno-delavske zgodbe z vsega sveta, relevantne komade z zanimivim zgodovinskim ozadjem in pomembnim družbenim, političnim in ekonomskim kontekstom in na sploh na družbenokritično muziko, ki je vsaj približno povezana s tem, kar počnemo oziroma predstavljamo.

Za Radio Kričač smo že tretjo leto zapored zasnovali oddajo z izborom naših glasbeno-delavskih zgodb. Čas, v katerem živimo je, tako kot prejšnja leta, izjemno resen, zato tudi zahteva neposredno, kritično, subverzivno, staro in novo, glasno in bolj počasno muziko, ki nam pomaga razumeti svet, v katerem živimo. Tokratni glasbeni izbor smo zasnovali v obliki več tematskih glasbenih poglavij, v katerih smo najprej zajeli nekatere starejše klasike, delavske pesmi ipd., ki nam pripovedujejo o pomembnih delavskih, kulturnih, socialnih, družbenih in drugih emancipatornih bojih. Na drugi strani pa bomo poslušali tudi sodobno kritično delavsko, sindikalno, uporniško, duhovito družbenokritično muziko ter se vprašali, kakšna vprašanja slednja odpira in kakšne odgovore ponuja.

Darko Rundek: Ay Carmela – Tale muzika govori sama zase. Na vrsti je (žal) vselej aktualna španska antifašistična klasika – predmet številnih priredb in predelav –, ki je nastala v času španske državljanske vojne med leti 1936 in 1939. Kultna Ay Carmela v interpretaciji hrvaškega glasbenika in umetnika Darka Rundeka. Ker fašizem nikoli ne spi.

Los borbones son unos landrones – Tole ni klasična glasbeno-delavska zgodba, gre pa za subverzivno družbenokritično pripoved o sodobni Španiji, kjer umetniška svoboda izražanja očitno ni vedno samoumevna. Nekaj tamkajšnjih hip hop glasbenikov je pred časom objavilo komad z naslovom Los Borbones son unos Ladrones (Burboni so tatovi po slovensko), s katerim so opozorili na finančne mahinacije in goljufije članov španske kraljeve družine in na dejstvo, da je bila v Španiji v zadnjem času – pod bivšo desno vlado premiera Mariana Rajoya – protiteroristična zakonodaja velikokrat zlorabljena za preganjanje glasbenikov in umetnikov. Pronicljiv angažirani glasbeni oris sodobne Španije in tamkajšnjih družbenih razmer.

Prismojeni profesorji bluesa: Run Hilda – Se še spomnite Hilde Tovšak, nekoč razvpite direktorice danes propadlega gradbenega podjetja Vegrad, obsojene v več kazenskih postopkih, zdaj pa že nekdanje knjižničarke-zapornice v zaporu na Igu, megalomanske gradbene baronice, ki je pogosto delovala v spregi s politiko in delodajalke, ki je pred leti svojim delavcem iz Bosne in Hercegovine sporočila, da v Sloveniji “živijo v okolju na višji kulturni ravni in naj svojih navad ne nosijo s seboj v srce Evrope” ter naj nehajo “špilati tisto bosansko muziko kot nori”? Se še spomnite stisk in kalvarije Vegradovih zaposlenih in podizvajalcev – pa naravnost suženjsko izkoriščane tuje delovne sile –, ki so v mnogih primerih ostali brez vsega? Brez plač, plačanih socialnih prispevkov, zdravja, človeškega dostojanstva.

Tole je grenka zgodba o glavni protagonistki enega najbolj tragičnih poglavij slovenskega kapitalizma, ki so jo na svojem debitantskem albumu z naslovom Family iz leta 2016 uglasbili Prismojeni profesorji bluesa.
Fortress Europe je udarna, glasna, neposredna in boleče aktualna zgodba o Evropi 21. stoletja, ki jo pripoveduje tudi pri nas znani angleški glasbeni kolektiv Asian Dub Foundation, in obenem umetniška kritika naraščajočih nestrpnih in sovražnih skrajno desno politik, ki nas vsak dan čedalje bolj dušijo.

Manic Street Preachers: If you tolerate this – Gre za hit valižanskih rockerjev in glasbenih aktivistov Manic Street Preachers iz leta 1998. In za zgodbo o španski državljanski vojni ter tujih prostovoljcih z vsega sveta – bilo jih je več kot 60.000, prihajali pa naj bi iz petdesetih različnih držav –, ki so se v okviru mednarodnih brigad v Španiji borili proti fašizmu.

Pesem je dobila ime po republikanskem plakatu, napisanem v angleščini, s katerim so pozivali tuje prostovoljce k boju, na njem pa so s fotografijo mrtvega otroka nad katerim letijo sovražnikovi bombniki neusmiljeno sporočali: »If you tolerate this, your children will be next«. Na mestu in tudi za današnje čase aktualno glasbeno opozorilo o tem, kako pomembno se je boriti proti krivicam in družbeni nepravičnosti, ker bo v nasprotnem primeru vse skupaj doletelo tudi naslednje generacije.

Živela 1. in 2. maj! Živel praznik dela! Naš in vaš! Naj nas vse spomni na vse bojevane bitke in izbojevane pravice. V času, ko nas toliko dela pod ceno, v času, ko kljub gospodarski rasti in velikih kapitalskim dobičkom dostojno delo in spodobno življenje nista samoumevna, je toliko bolj pomembno, da se postavimo zase in za vse!