Gregor Inkret: Glasbeno-delavske zgodbe Sindikata Mladi plus, 2018

Namesto uvoda (Intro): Puntarska: Le vkup uboga gmajna, Partizanski pevski zbor; Na Sindikatu Mladi plus, sindikatu študentov, dijakov in mladih brezposelnih ter mladih prekarnih delavk in delavcev, poslušamo muziko (in jo delimo na naših družbenih omrežjih). Pozorni smo na zanimive glasbeno-delavske zgodbe z vsega sveta, relevantne komade z zanimivim zgodovinskim ozadjem in pomembnim družbenim, političnim in ekonomskim kontekstom in na sploh na družbenokritično muziko, ki je vsaj približno povezana s tem, kar počnemo oziroma predstavljamo.

Za Radio Kričač smo že drugo leto zapored zasnovali oddajo z izborom naših glasbeno-delavskih zgodb. Tokratni glasbeni izbor (ki ni dokončen, edini pravilen ali strogo objektiven, ampak prej vse nasprotno) smo zasnovali v obliki več tematskih glasbenih poglavij, v katerih smo zajeli tako nekatere starejše klasike, delavske pesmi ipd., ki kot nekakšni palimpsesti nosijo več plasti politične, socialne, ekonomske kulturne zgodovine ter nam hkrati pripovedujejo o pomembnih delavskih, kulturnih, socialnih, družbenih in drugih emancipatornih bojih, ki so zaznamovali na primer zadnje stoletje. Na drugi strani pa smo se premaknili tudi v sodobnost in si pobliže pogledali oziroma poslušali sodobno kritično delavsko ali sindikalno uporniško, duhovito družbenokritično muziko ter se vprašali, kakšna vprašanja slednja odpira in kakšne odgovore ponuja. Čas, v katerem živimo je, tako kot lani, še zmeraj resen, zato tudi zahteva neposredno, kritično, subverzivno, staro in novo, glasno in bolj počasno muziko, ki nam pomaga razumeti svet, v katerem živimo.

Začeli smo že z udarno Puntarsko (zapel jo je partizanski pevski zbor), znanim glasnim in donečim napevom, ki izvira iz časov kmečkih uporov, ko so na začetku 16. stoletja slovenski kmetje nastopili proti fevdalni gospodi. Ta zgodovinski okrušek je bil podlaga pesniku Miletu Klopčiču, znanem po tematiziranju težkega proletarskega življenja, za pesem Puntarska, ki jo je leta 1936 napisal za dramo Velika puntarija gledališkega režiserja in vsestranskega ustvarjalca Bratka Krefta.

In potem – nekaj popolnoma drugega; V Angleški kotiček vstopamo z The Clash, Career Oppurtunities; Komad z debitantskega albuma legendarnih britanskih punk-rockerjev The Clash iz leta 1977, ki je nastal kot odziv na tedanjo težko ekonomsko situacijo v Angliji, ko so predvsem mladi težko prišli do zaposlitve. Luciden clashovski družbenokritični komentar o brezposelnosti, pomanjkanju priložnosti in o bednih službah, ki ostanejo: The Clash, Magnificent Seven

Še en komad legendarnega punk-rock benda z albuma Sandinista! iz leta 1980. Gre za sijajen glasbeni komentar življenjskega kroga slehernika, ki je sestavljen iz mukotrpnega dela, zapravljanja tistega, kar človek dobi za plačilo, in spet mukotrpnega dela. Vendar naše trdo, mukotrpno delo, kot pojejo The Clash, ne pelje nikamor. Vsak jutro ob sedmih (od tod tudi naslov komada) smo spet na začetku, pred novo dozo dolgočasnega in brezveznega delovnika. Pri tem pa naj nam pomaga luciden, duhovit in iskriv clashovski družbenokritični komentar o stanju stvari z zvokom newyorškega (kjer je tale muzika tudi nastala) funka in hip hopa sedemdesetih let.

Billy Bragg, To Have and to Have Not; Vedno se je zanimivo zakopati med glasbeno-aktivistične zgodbe angleškega glasbenika, pisca in aktivista Billya Bragga. Tale reč z njegovega prvega studijskega albuma Life’s a Riot with Spy vs Spy iz leta 1983, gre pa za glasbeni poklon legendarnemu bendu The Clash, ki smo ga poslušali prejle, vsebinsko pa za trpko pripoved o brezizhodni situaciji in pomanjkanju priložnosti za mlade brezposelne v tedanji britanski družbi. Bragg vzpostavi podobo socialno razdeljene, družbeno neenake Britanije, kjer posameznikovo življenje v prvi vrsti določa to, v kakšno (bogato ali revno) okolje se je rodil oziroma, kako dobro materialno situirani so njegovi starši. Vse to velja še danes in je bilo aktualno tudi v luči prihajajočih lanskih predčasnih parlamentarnih volitev, na katerih je presenetila tudi levica oziroma (poenostavljeno povedano) prenovljeni Laburisti Jeremyja Corbyna, ki trenutno predstavljajo najmočnejšo levo politično silo v Evropi.

Billy Bragg, Between the War; Še zmeraj poslušamo znanega angleškega glasbenika, pisca in aktivista Billyja Bragga (1957) in eno od njegovih klasik iz prejšnjega stoletja, s katero je podprl jezne britanske rudarje, ki so od marca 1984 in do februarja 1985 v Yorkshiru na severu Anglije, na Škotskem in v južnem Walesu stavkali in se tako odzvali na načrte konservativne vlade Margaret Thatcher o zaprtju več rudnikov premoga po vsej državi. Svojevrsten glasbeni utrinek o velikem delavskem uporu, ki je nepovratno zaznamoval sodobno Britanijo. Billiy Bragg in Between the Wars: “I kept the faith and I kept voting // Not for the iron fist but for the helping hand // For theirs is a land with a wall around it // And mine is a faith in my fellow man // Theirs is a land of hope and glory // Mine is the green field and the factory floor // Theirs are the skies all dark with bombers // And mine is the peace we know // Between the wars”.

Fašizem nikoli ne spi, opozarja tudi Darko Rundek, v skladbi Ay carmela; Ta muzika govori sama zase. Na vrsti je (žal) vselej aktualna španska antifašistična klasika – predmet številnih priredb in predelav -, ki je nastala v času španske državljanske vojne (1936 – 1939). Kultna Ay Carmela v interpretaciji hrvaškega glasbenika in umetnika Darka Rundeka. Ker fašizem nikoli ne spi: “Ne mogu nam bombe ništa // ni oluja niti kiša // gdje se ova pjesma čuje // ay Carmela ay Carmela tamo srce pobjeđuje // ay Carmela ay Carmela”.

Katarina Juvančič in Dejan Lapanja, Ta mašina ubija fašiste; Katarina in Dejan sta naslov pesmi snela s kitare kantavtorskega prvoborca Woodyja Guthryja, govori pa o sleherniku, ki verjame lažnim obljubam tistih, ki si ustvarjajo dobiček in krepijo moč na račun njegovega mukotrpnega dela. Stvar je bila napisana ob študentski zasedbi Filozofske fakultete v Ljubljani novembra 2011, in sicer je, po njunih besedah, povezana s časom, ko mali človek zopet odloča o političnem vodstvu, in izbira med slabim in še slabšim. Zato komad dotičnega malega človeka zatorej nagovarja k izbiri, ki je notranja in občečloveška – izbira med bogovi, ki “lažejo v ksiht” ter med uporom proti njim ter proti sistemu, ki ga podjarmlja in pacifizira. Ta upor je hkrati tudi upor proti lastnemu stoicizmu in programom inercije.

Pionir sodobnega kantavtorstva Woody Guthrie je živel in ustvarjal v času, ki je grozljivo podoben današnjemu. Dust Bowl, velika recesija, brezposelnost, zlom socialne države in podobno.. Guthrie je bil kot vsak umetnik in kantavtor za njim dober opazovalec sveta in ljudi okoli sebe. Z etnografsko natančnostjo ter umetniško senzibilnostjo je popisoval in upeval zgodbe in zgodovine ponižanih in razžaljenih. Njegov napis na kitari “This Machine Kills Fascists” je bil seveda hkratno s tem odgovor na vzpon fašizma v Evropi in drugje (tudi v ZDA). Vemo, da kitara fašistov ne more ubiti, lahko pa razgali njihovo destruktivno, perverzno moč, ljudem odpira oči ter jih opogumlja k spremembam. To je verjetno največja Guthrijeva zapuščina vsem nam.

Slovenske, uporniške, kakopak: Orlek, Adijo knapi, so melanholično delavska zasavska klasika legendarnih – enih in edinih – Orlekov. Pa Buldogi & Kombinat, Pesem upora; Upor in boj za boljši svet od tega, v katerem živimo danes, se nikoli ne končata, zato vrtimo našo uporniško klasiko, nekakšno glasbeno zapuščino vseslovenskih vstaj – še vedno glasno in aktualno –, ki jo je napisala Ksenija Jus, uglasbil Drago Ivanuša, izvajajo pa jo Buldogi in seveda – Kombinatke. In še Jani Kovačič & Ana Pupedan, Hevi metal prekariat; Lucidna, a tudi trpka in srhljiva himna prekariatu 21. stoletja, komad z dvojnega koncertnega albuma Besne pesmi, zbirke sodobne slovenske protestne muzike in nekakšnega glasbenega spomenika vseslovenskim vstajam, pod katerega so se podpisali naš znani kantavtor in glasbenik Jani Kovačič in pivški frajerji Ana Pupedan. Na omenjenem albumu je ogromno navdihujoče družbenokritične glasbe, zato si zavrtimo še Internacionalo in Sirtaki: Jani Kovačič & Ana Pupedan, Internacionala ter Jani Kovačič & Ana Pupedan, Sirtaki.

Iz nabora Klasike pa najprej Roll The Union On; Roll The Union On je stara sindikalna klasika iz leta 1937 o tem, kako nam, delavkam in delavcem, nihče nič ne more, če smo le združeni, organizirani in solidarni. Ni čisto znano, ali je pesem John Handcox (1904 – 1992), temnopolti ameriški sindikalist in delavski poet, v celoti napisal sam, je pa dejstvo, da je prvi zvočni posnetek omenjene glasbeno-delavske zgodbe, ki ga je napravil za ameriško Kongresno knjižnico, njegov. In čeprav se zdi stvar strašno stara oziroma iz nekih drugih zaprašenih in oddaljenih časov, je, kot se za klasiko spodobi, še vedno aktualna in kot taka še danes pogosta glasbena spremljava protestov, demonstracij in različnih akcij delavk in delavcev z vsega sveta.

Pete Seeger, What Did You Learn in School Today je na prvi pogled neškodljiva folk popevčica, a v resnici kot britev ostra kritika šole kot ideološkega aparata države, ki jo je napisal ameriški folk pevec in glasbenik Tom Paxton, tu pa jo izvaja legendarni ameriški trubadur in politični aktivist Pete Seeger. Komad je izšel na njegovem koncertnem albumu z naslovom We Shall Overcome iz leta 1963. Z drugimi besedami: »I learned that war is not so bad; // I learned about the great ones we have had; // We fought in Germany and in France // And someday I might get my chance // And that’s what I learned in school today«

Znamenita Joan Baez s pesmijo Joe Hill; Joe Hill je bil švedsko-ameriški delavski aktivist, kantavtor in član organizacije Industrijski delavci sveta (IWW). Šlo je za radikalno delavsko združenje, ustanovljeno v ZDA na začetku 20. stoletja, ki je povezalo socialiste, anarhiste, marksiste, sindikaliste, migrantske delavce itd., vodilo pa jih je načelo, da se mora delavstvo združiti v enoten razred, ne glede na to v katerih panogah delajo posamezne delavke in delavci. Novembra 1915 so ga, potem ko je bil v sumljivih okoliščinah spoznan za krivega dvojnega umora, usmrtili v Salt Lake Cityju. Odšel je v legendo in postal pomembna, markantna figura mednarodnega delavskega boja. Alfred Hayes, na Otoku rojeni pisec, scenarist, publicist, pisatelj in pesnik je velikemu sindikalistu v čast napisal pesem – z znanim verzom “I dreamed I saw Joe Hill last night” –, ki so jo igrali in prepevali mnogi, med njimi tudi znana ameriška glasbenica in aktivistka Joan Baez, ki jo bomo slišali zdajle. Tu je sijajna glasbeno-delavska zgodba o tem, kako človek sicer lahko umre, a velike, napredne, pomembne ideje, ideali in vrednote preživijo še tako črno smrt.

Patti Smith, People Have the Power; ‘Ljudje imajo moč’ se glasi naslov in glavno sporočilo ene najpomembnejših in najbolj znanih protestnih pesmi vseh časov. Napisala jo je ena in edina Patti Smith skupaj s svojim soprogom Fredom (prav tako znanim glasbenikom, ki je žal že pokojen), objavljena je bila na njenem albumu z naslovom Dream of Life iz leta 1988, pozneje pa so jo prepevali mnogi. Preprosta, a zato nič manj sijajna, optimistična glasbeno-protestna zgodba, ki navdihuje širom sveta z univerzalno, nesmrtno poanto, ki pravi, da smo skupaj močnejši. In kaj vse lahko dosežemo, ko vzamemo moč v svoje roke!

Pete Seeger & Almanach Brothers: Talking Union je delavska, sindikalna klasika iz leta 1941, ki je nastala znotraj ameriške folk skupine Almanac Singers. Ta je delovala med letoma 1940 in 1943, svojo muziko in umetnost zgradila na vrednotah mirovništva, antirasizma, antifašizma, delavskega boja, sindikalizma itd., v njej pa so igrali in peli velikani: Pete Seeger, Millard Lampell, Lee Hays, Woody Guthrie. V poslušanje predlagamo košček njihovega ‘govorjenega bluesa’ s sijajno, preprosto, močno, še eno zgodbo o tem, zakaj smo le skupaj močnejši in zakaj so pravice vedno izborjene, ne pa podarjene: “It ain’t quite this simple, so I better explain // Just why you got to ride on the union train. // ‘Cause if you wait for the boss to raise your pay, // We’ll all be a-waitin’ ’til Judgment Day. // We’ll all be buried, gone to heaven, // St. Peter’ll be the straw boss then.”

Andy Irvine, The Spirit of Mother Jones; Irski folk glasbenik in kantavtor Andyja Irvina (ki je nekdaj prebival tudi pri nas, in sicer v prvi urbani komuni v nekdanji Jugoslaviji, ki je bila v Tacnu). Ta pesem pripoveduje o ameriški učiteljici, šivilji, predvsem pa neutrudni borki za delavske pravice, sindikalistki in aktivistki Mary Harris Jones, bolj znani pod vzdevkom ‘Mati Jones’. Živela in delovala je v drugi polovici devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja in nekoč so jo zaradi uspešnega organiziranja rudarskih delavcev oklicali za najnevarnejšo žensko v Ameriki. Danes pa je tu pronicljiva, sijajna glasbena zgodba o eni od ikon mednarodnega delavskega gibanja: “The rich man and his police and his pulpit and his press // Got away with murder then they’d get away with it yet // But we’ll form a mighty union and we won’t be overthrown // And we never will forget the spirit of Mother Jones”

Čile je bilo izjemno okolje za upor; Victor Jara, Plegaria a un labrador je Kultna čilska glasbeno-delavska zgodba (1969), ki je bila poziv k skupnemu boju – kmetov, delavcev, sindikatov itd. – za boljši svet legendarnega čilskega umetnika, glasbenika, pisca, političnega aktivista in poeta tamkajšnje socialistične revolucije Victorja Jare, ki so ga septembra 1973 brutalno umorile sile generala Augusta Pinocheta, in sicer le nekaj dni potem, ko so v državnem udaru strmoglavile levo vlado Salvadorja Allendeja. Pa Ana Tijoux s pesmijo Shock, še vedno čilenska glasna, kritična, neposredna, muzika s pronicljivo francosko-čilsko raperko Ano Tijoux ter njenim ‘Shock’, sijajno, ostro glasbeno pripovedjo, ki je nastala v podporo sodelujočim pri čilskih študentskih protestih leta 2011. Takrat je študentska populacija po vsej državi odšla na ulice in med drugim zahtevala brezplačno, vsem dostopno in kakovostno javno šolstvo, obenem pa predstavljala del širšega družbenega, delavskega ipd. gibanja, ki je v prvi polovici tega desetletja s svojimi akcijami in protesti zaznamovalo sodobni Čile. O njihovem boju govori njena glasba in ponuja nauke tudi za naš konec sveta. In znova Ana Tijoux, z Antipatriarco, nič manj glasno, kritično, neposredno, pronicljivo francosko-čilska feministično himno za 21. stoletje.

In še nekaj v počasnejših ritmih. Najprej s skupinoDetour in pesmijo Biram; Počasnejša, poletna melodija zagrebške pop skupine Detour – ne ravno znane po politični glasbi – s sijajnim družbenokritičnim besedilom, ki govori o skorumpirani eliti, norcih, prostakih in drugih sumljivih tipih na oblasti, o človeški neumnosti in o tem, kam pobegniti od tega ponorelega sveta. Čeprav je komad predvsem močna reakcija na življenje v sodobni hrvaški družbi, pa mora človek ob poslušanju samo malo pripreti oči in že je stvar podobno aktualna in relevantna tudi za nas na drugi strani žice, pardon panelne ograje.

Pa seveda Get Up, Stand Up, ki je aktivistična reggae klasika velikega Boba Marleyja, ki jo je napisal (skupaj s Petrom Toshem) v času turneje po Haitiju, kjer ga je pretresla tamkajšnja revščina, objavljena je bila na albumu z naslovom Burnin’ (Bob Marley & The Wailers) iz leta 1973, pozneje pa postala, kot se za klasiko spodobi, predmet številnih priredb in predelav. Gre za zadnji komad, ki ga je Marley zapel v življenju, točneje na svojem zadnjem koncertu (v Pittsburghu, ZDA) septembra 1980. Prav tako gre za nekakšno mednarodno himno človekovih pravic, napisano v običajnem, vsakdanjem jeziku z univerzalnim sporočilom, da se je treba vedno znova boriti za svoje pravice. Zato ni nič čudnega, da stvar ostaja aktualna in pomembna tudi danes oziroma povsod, kjer vladata krivica in neenakost, in kjer se moramo ljudje upreti v boju za boljši svet.

Tudi odeleke Moderno je tu, najprej z Depeche mode in Where’s the Revolution; Kultni Depeche Mode so že dolgo z nami, ampak tale je novejšega datuma. Dave Gahan, Martin Gore (ki je komad tudi napisal) in kompanija se v svojem slogu sprašujejo, kje je danes revolucija, upor, protest. Pričujoči komad je svojevrstna obsodba sveta, ki je postal preveč pasiven in se sprijaznil s stanjem stvari. A s sporočilom, da za spremembe na bolje vendarle ni nikoli prepozno: “You’ve been pissed on // For too long // Your rights abused // Your views refused // They manipulate and threaten // With terror as a weapon // Scare you till you’re stupefied // Wear you down until you’re on their side // […] // The train is coming // So get on board // Get on board”.

S Sarsi smo se lotili Diplome; Komad Diploma je s šestega, najnovejšega albuma (ki je izšel lani) srbskega benda S. A. R. S., v njem pa beograjski glasbeniki na svoj znan duhovit, pronicljiv, a tudi ironičen in trpek način razmišljajo o tem, koliko je danes sploh vredna diploma in izobrazba na sploh, obenem pa tematizirajo tudi splošno brezizhodnost in težavno iskanje dostojnega dela po zaključku šolanja. Ali z njihovimi besedami: “Uči školu, fakultete, butik traži radnike // tako savetuješ dete – treća smena, trafike // perspektiva boli glava, pa ti spremaj ispite // za diplomu ima fora, ona vam se kupuje // ona vam se kupuje // Ovde svi uspešni ljudi imaju ih barem dve // privatna il’ državna, isto sada ‘vata se // zaradiš ih preko noći, kome treba učenje // znanje nije više bitno, samo papir bitan je // samo papir bitan je”.

In še udarni zaključek, sklep ali Outro: Pionirska skupine Dubioza Kolektiv; Naše druženje na radijskih valovih Radia Kričač zaključujemo z eno novejših, družbenokritičnih, subverzivnih glasbenih zgodb znanega bosanskega (z manjšim slovenskim deležem) benda Dubioza kolektiv, ki bo tokrat prepeval o življenju mladih nekoč, v bivši skupni državi, in danes, v ‘svobodni’ in ‘demokratični’ Bosni in Hercegovini. In o tem, zakaj veliko število mladih z območja držav nekdanje Jugoslavije išče svoj prostor pod soncem v tujini.

Oddaja je bila v izvirniku na sporedu dan pred praznikom, zato smo jo končali z voščilom, ki je hkrati poziv na upor: Živela 1. in 2. maj! Živel praznik dela! Naš in vaš! Naj nas vse spomni na vse bojevane bitke in izbojevane pravice. V času, ko nas toliko dela pod ceno, v času, ko kljub gospodarski rasti in velikih kapitalskim dobičkom dostojno delo in spodobno življenje nista samoumevna, je toliko bolj pomembno, da se postavimo zase in za vse!

Gregor Inkret: Glasbeno-delavske zgodbe Sindikata Mladi plus, 2018 Gregor Inkret: Glasbeno-delavske zgodbe Sindikata Mladi plus, 2018 Gregor Inkret: Glasbeno-delavske zgodbe Sindikata Mladi plus, 2018 Gregor Inkret: Glasbeno-delavske zgodbe Sindikata Mladi plus, 2018 Gregor Inkret: Glasbeno-delavske zgodbe Sindikata Mladi plus, 2018

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *