Zadnji preboj v – večnost: Franc Sever Franta
|
V petek, enajstega junija smo se na ljubljanskih Žalah z državniškimi častmi poslovili od junaka, upornika, partizanskega komandanta, vojaka jugoslovanske armade, pilota, ekonomista, obrtnika in malega podjetnika v takrat za kaj takega neprimernih časih, direktorja letališč v Ljubljani in Puli ter doslej edinega slovenskega letalskega prevoznika Adrie Airways, častnega meščana Ljubljane, predvsem pa človeka z velikim srcem in neizmernim hrepenenjem po svobodi in miru: Franca Severja Frante.
V uredništvu Radia KAOS in Radia KRIČAČ smo pripravili daljši spominski zapis; Sestavili smo ga z delčki intervjuja, posnetega maja 2019, neposredno pred podelitvijo naziva častni meščan mesta Ljubljana, s skrajšanim posnetkom s slavnostne seje MS MOL, kjer mu je bil ta naziv tudi podeljen, s povzetkom žalnega govora župana Zorana Jankovića na komemorativni seji mestnega sveta in z video zapisom s pogrebnih slovesnosti na ljubljanskih Žalah.
Mestni svet MO Ljubljana se je častnemu občanu slovenske prestolnice poklonil v četrtek, desetega junija, dan pred pogrebom na ljubljanskih Žalah; O njegovem liku, osebnosti, človeku izjemnega duha in navdiha je z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo za vse, kar je ta velik borec, tovariš in uspešen gospodarstvenik in legendarni partizanski poveljnik storil za Ljubljano in Slovenijo, govoril župan Zoran Janković.
Z življenjsko zgodbo, o kakršnih po navadi beremo le v knjigah, je uvodoma poudaril župan, nas Franta opominja, da je v odločilnih zgodovinskih trenutkih usodo naroda potrebno vzeti v svoje roke.
Že precej pred legendarnim prebojem z Menine planine ob koncu II. svetovne vojne, ko je kot poveljnik operativnega štaba Zidanškove in Šercerjeve brigade štel šele 22 let, se je izklesal njegov uporni značaj, tovariška drža in občutek za sočloveka; vodili so ga pogum, iznajdljivost, drznost in odločnost, pa tudi neustavljiva želja po svobodi in vera v boljši jutri.
Mnogo zgodb je delil z nami, je med drugim tudi povedal Zoran Janković, mnogo nas je naučil, po potrebi tudi kritično pograjal in pokomentiral aktualno dogajanje, bil je prodoren mislec in sogovornik. Napisal je tudi več knjig, v katerih se lahko sprehodimo skozi njegovo bogato zapuščino. Pa vendarle imamo občutek, da bi nam imel še toliko dati … Ko nas zapusti človek takšne širine, modrosti in izkušenj, vselej odide prezgodaj.
Vse do svojega zadnjega diha je zagovarjal pravičnost, solidarnost in tovarištvo – vrednote in ideale, s katerimi je odrasel in za katere je bil znova in znova pripravljen dati svoje življenje. Če bi bile danes predenj postavljene podobne preizkušnje, ne bi nič menjal, še enkrat bi se boril za iste stvari…
Ko odhajajo še zadnje žive legende in priče dogajanja med 2. svetovno vojno, je naša dolžnost, da ohranimo njihove ideje, prepričanja in moralne norme tudi za generacije, ki prihajajo za nami. In ni ga boljšega načina za to, kot da ob vsaki priložnosti izkažemo svoje spoštovanje do prelomnih zgodovinskih dogodkov in do borcev, ki so se v najodločilnejših letih za obstoj našega naroda zoperstavili številčnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku ter tako pomagali ohraniti vse, kar imamo danes slovenskega – številni med njimi tudi za ceno lastnega življenja.
Trdno je bil prepričan, je še dejal župan, da preteklosti ne smemo pozabiti – a prav tako na njeni osnovi tudi ne graditi nestrpnosti… Vselej je dal svoj glas za pomiritev ter za lepši, spoštljivejši in iskrenejši odnos do naše domovine, edine, ki jo imamo.
Doživel je stoletje sprememb, vzponov in padcev, porazov in zmag; bil je partizan, ki je previharil vso Slovenijo, vizionarski gospodarstvenik, mož – 64 skupnih let sta zabeležila z njegovo skrbno Vuko, oče, ded in praded – predvsem pa je bil človek z veliko začetnico, kleni slovenski domoljub, katerega srce je bílo za lasten narod in ki je dal jasno vedeti, da Slovenci nikomur več ne bomo hlapci.
Počivaj v miru, tovariš Franta, naj ti bo lahka zemlja – prav ta, ki ji danes tudi po tvoji zaslugi s ponosom lahko rečemo slovenska… je župan Zoran Janković sklenil govor na žalni seji mestnega sveta.
Konec prejšnjega tedna se je Francu Severju – Franti na njegovi zadnji poti poklonilo veliko ljudi od blizu in daleč. Bil je to pogreb z vsemi vojaškimi častmi, častmi, kakor gredo državnikom. Slovenska vojska in njen oddelek Garde je bil več kot ugleden reprezentant Republike Slovenije, z odlično izvedenim poslovilnim protokolom – ob, no, to je treba reči, dveh predstavnikih države – enega evropskega in enega slovenskega poslanca. Ob Severjevi družini ter drugih sorodnikih in bližnjih žalujočih, nekdanjih sodelavcih in predstavnikih ZZB NOB Slovenije, na čelu z govornikom predsednikom Marjanom Križmanom in predsednico ljubljanske borčevske organizacije Julko Žibret ter Frantovih soborcih in praporščakih slovenskih partizanskih enot, pripadnikih Zveze slovenskih častnikov, Ljubljančankah in Ljubljančanih ter prijateljih in znancih od vsepovsod.
Ob predsedniku ZZB NOB je pred žaro s Frantinim pepelom in paleto z odlikovanji govorila tudi njegova soborka, štabna šifrantka Valerija Skrinjar Tvrz, Partizanski pevski zbor je zapel Franti njemu ljube partizanske in ljudske pesmi, mlada violistka Tina Trivunović pa je zaigrala skladbo, ki jo je za film Preboj izbral Franta sam, sodelovali pa so tudi glasbeniki Kvinteta trobil Slovenske vojske.
Spominski zapis ob smrti Franca Severja Frante sem posebej za Radio KAOS in Radio KRIČAČ pripravil Andrej Pengov; Spominski govori na žalni slovesnosti v veliki sejni dvorani MOL in ob pogrebu na novih Žalah so objavljeni v skrajšanih povzetkih in ne v celoti, integralno; povsem avtorski pa so posnetki s podelitve naziva častni meščan leta 2019 in s pogreba minuli petek na ljubljanskih Žalah, z Alešem Kardeljem pa uredništvo deli tudi avtorstvo intervjuja, posnetega nekaj dni pred 9. majem 2019 v Severjevem stanovanju v Plavi laguni za Bežigradom. Fotografija z žalne seje MS MOL je delo Nika Rovana, uporabili pa smo tudi nekaj fotografij s spletne strani ljubljana.si, od koder smo povzeli tudi mestni grb.