Kultura ni sama sebi namen
|
V dvanajsti oddaji Umetnost KAOSa smo zaradi »v nebo vpijoče« groze, ki napoveduje povsem nekulturno, vendar zelo umetelno, skorajda s prvinami umetniškega, govorili o oženju polja kulturnega in umetniškega ustvarjanja pri nas. Prav v dneh, ko se je pripravljala Muzejska noč, ko so muzeji odprti tudi ponoči, je Ministrstvo za kulturo sporočalo, da bo tam, na Maistrovi 10 v Ljubjani »zakljenjeno do konca leta«. Vsekakor dovolj razlogov, da smo v tokratni galvni rubriki Generator bostili ministrico za kulturo Majdo Širca. Tudi v Izostritvah, kjer smo pravzaprav do tega trenutka pričakovali direktorja in programskega vodjo Festivala Ljubljana gopspoda Darka Bleka, smo nameravali hoditi – v vsebinskem smislu – po konceptualnem robu. Vendar moramo ta pogovor, zaradi gore sprotnih obveznosti, ki se gospodu Brleku kopičijo te dni, prestaviti v bližnjo prihodnost, morda že v prihodnjo oddajo. Zato pa se nam je pokazala izvrstna priložnost zdržati v zamisli o izostrevanju pogledov na umetniške dosežke, za katero je poskrbel Dušan Zidar. Pripravil je intervju in reportažo z retrospektivne razstave kiparke Dragice Čadež. Jutri bo kresni večer. Najbrž eden od najlepših in že v krajšanje dneva ter daljšanja noči napoteni čas. Tudi zato bo v Spogledovanjih naš sogovornik glavni motor Delovega Kresnika naš stanovski kolega in prijatelj lepe besede Igor Bratož. Tokrat bo dogajanje na Cankarejevem vrhu drugačno kot vsa prejšnja leta, pravijo organizatorji in vitezi – tokrat brez kake Jean D`Arc med njimi… in do zadnjega diha bodo bili neizprosni boj za Kresnikov venec.
Za predvajanje posamezne rubrike kliknite na sliko spodaj.
 |
 |
 |
|
Kljub temu, da se s politiko, ki naj bi bila po eni od mnogih definicij – umetnost možnega – v oddajah Umetnost KAOSA načeloma ne ukvarjamo, nas posebej veseli, da se je ministrica za kulturo odzvala našemu vabilu k tokratni izjemi. Še najmanj zaradi dejstva, da je to morda eden od njenih zadnjih javnih nastopov v tej vlogi, pa tudi ne zaradi obupne, modra prej obupane, napovedi – Do konca leta zaprto! Pač pa zaradi upanja, da morda le ni vse tako brezupno. Imajo morda ugovori ministrstva in mnoga pisma, peticije, pozivi številnih kulturnikov, umetnikov, posameznikov, skupin ustvarjalcev, ki so tako rekoč v en glas sprožili upor ob napovedanem rebalansu proračuna za letošnje leto in zoper pričakovane posledice na področju kulture, že kak konkretnejši odmev, morda učinek?
Pogovor se je nadaljeval o realnosti in posledicah tega drastičnega posega v kulturo, ki je bilo v proračunu zastopano z 215 milijoni evrov, ki pa jih naj bi z rebalansom zmanjšali za dodatnih 38. Polovica proračuna pa gre tak ali tako za plače, kamor naj se – po sklepu vlade – ne bi posegalo. Sploh. Mar moremo sprejeti poziv: »vzemimo kulturi, da bomo imeli za policaje in učitelje«? Videti je, da – kot bi v kulturi ne bilo socialne krize! Enako predrzna se zdi tudi logika, ki si upa vzeti za brezposelne (100 mio EUR) in pokojninsko blagajno po propadlem referendumu (50 mio EUR), zatiska pa si oči pred dejstvom, da so v proračunu za kulturo še kako tudi »socialne postavke«, za katere že sedaj primanjkuje sredstev. Ministrstvo za kulturo v okviru svojega proračuna zagotavlja sredstva za plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenih in sredstva za republiške priznavalnine. Kaj ministrstvu sploh še ostane: morda deset ostrih rezov, kamor lahko sodijo tudi to, da vsi javni zavodi, ki se financirajo iz državnega proračuna, dodatno zmanjšajo sredstva za splošne in programske materialne stroške za 10 %, kar bi povzročilo izgube v javnih zavodih in da odpovej. Evropsko prestolnico kulture. In kaj zdaj. Bomo videli… Če se odrečemo kulturi kot družbenemu segmentu porabe in jo razumemo kot priložnost in vir za ustvarjanje nove in presežne vrednosti, zakaj potem takoj iskati razloge, da je treba delo, ki nastaja zunaj formalnih kriterijev in na robu sindikalnih pravic takoj dodatno nagrajevati. Pravzaprav ni nujno – zlasti, če ustvarjalne kapacitete posameznikov in ansamblov z rednim programom niso v celoti izkoriščene. Kakšna spodbuda – ne le v smislu slave in veljave, tudi materialno, seveda ne bi bila odveč, če jo je le mogoče realizirati, bi pa bilo pričakovati večjo mero prožnosti tako vodstev zavodov kot tam zaposlenih umetnikov. Eden takih primerov dobre in supešne prakse je gotovo angažma orkestra Slovenske filharmonije na turneji s Stingom v Franciji. |
V drugem delu letošnje 12. oddaje, v Izostritvah, pa smo v studio povabili kiparko Dragico Čadež. Pred poldrugim mesecem, v začetku maja, so v Umetnostni galeriji Maribor namreč odprli njeno retrospektivno razstavo. Kot sta ocenili Kustosinja Breda Kolar Sluga v razstavnem listu in sekretarka na ministrstvu za kulturo Nada Zoran na slavnostni otvoritvi, sodijo njena dela v vrh slovenskega sodobnega kiparstva. Razstava, ki je na ogled le še dobrih deset dni, postavlja in predstavlja več kot sedemdeset kiparskih del, nastalih v obdobju od šestdesetih let do danes. Gre za unikatno, ambientalno in doslej največjo predstavitev avtoričinih del. Podrobneje in več pa v prispevku Dušana Zidarja.
Akademska kiparka Dragica Čadež je svoja mladostna leta preživela v Mariboru, kjer jo je v osnove plastičnega izražanja uvajal mariborski kipar Gabrijel Kolbič. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je zaključila diplomski, pri profesorju Borisu Kalinu pa še specialistični študij kiparstva. Kot redna profesorica je bila vrsto let zaposlena na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je svoje znanje prenašala na številne mlade generacije. Od leta 1963 je sodelovala na številnih razstavah, umetniških delavnicah in kiparskih simpozijih doma in na tujem. Za svoje delo je prejela več pomembnih nagrad, med drugim leta 1986 tudi Nagrado Prešernovega sklada za kiparski cikel Asociacije na Pompeje. Kakor med drugim zapiše kustosinja: Breda Kolar Sluga v razstavnem katalogu, kiparski opus Dragice Čadež povezuje več formalno in vsebinsko zaokroženih ciklov kot so Asociacije na Pompeje, Sarkofagi, Vrata, Olesenele sence, Zgodba o drevesu … Avtorica se je pri svojem delu pogosto osredotočala na konstruktivistične prvine, njen navdih pa je bila vedno tudi narava. Svoje zamisli je oblikovala z lesom, ki sodi med najstarejše materiale, s katerimi se je človek ustvarjalno izražal že v davni preteklosti. Strogo urejene kompozicije so sčasoma vse bolj določale celoten prostor, v katerega so bile postavljene, in s katerim so vodile premišljen dialog polnosti in praznine, svetlobe in sence, oblosti in oglatosti. Njene figure vse bolj in bolj deformirane, zaznamovane z bolečino vojne, čustvenega in materialnega pomanjkanja. Zgodba o drevesu je dobro izbran naslov, ki ponazarja umetniški opus Dragice Čadež v celoti. Na eni strani asociira na les kot kiparkin najljubši material, na drugi strani pa na organsko rast, ki simbolizira retrospekcijo njenega dela. |
Jutri, nekaj minut pred sedmo večerno uro, bodo pod rožniško cerkvico in pod stoletnimi kostanji, ki krasijo Cankarjev vrh, pripravili več »kresovanjskih« prizorišč, – za scenski dialog glasbenih skupin, bardov in pripovednikov. Najbrž bi z Igorjem Bratožem, ki je, kot smo v uvodu v oddajo že povedali, mož brez katerega bi se Kresnik izgubil v občudovanju začetka poletja in med brez števila letečimi lučkami kresničk ali morda kresničkov, prekoračila meje realnega, če bi povedala, kdo bo letošnji zmagovalec. Tega namreč ne bomo vedeli prav do razglasitve, jutri, nekaj pred dvaindvajseto, tam gori na Rožniku.
Pripovedovalci in pevci bodo Ana Duša, Polona Janežič, Boštjan Narat, Vesna Zornik. Odri ne bodo njihovo edino prizorišče; pripovedovali ali peli bodo »zgodbe« in »prilike« tudi drug drugemu – od ust do ust. Zato bodo stopali tudi med omizja in do gledalcev. Pot bodo osvetljevale Kresnice, plesalke, ki se jim bodo pridružile Rosana Hribar in Gregor Luštek pa tudi skupina koreografke Kjare Starič. V igranem delu programa bodo nastopili Janez Škof, Gregor Gruden in Mojca Funkl. V glasbenem delu, ki ga bo povezoval Boštjan Gombač pa bodo nastopili pesnik in kantavtor Boštjan Narat, harmonkar Janec Dovč z vokalno-instrumentalnim ansamblom Jararaja in tolkalna skupina Šus pod vodstvom prof. Dejana Tamšeta. Finalisti za roman leta pa so že nekaj časa znani: Evald Flisarj – Na zlati obali, Drago Jančarja – To noč sem jo videl, Štefan Kardoš – Pobočje sončnega griča, Sebastijan Pregelj – Mož, ki je jahal tigra in Vladimir P. Štefanec – Odličen dan za atentat. Žirija, , ki jo vodi prof. dr. Miran Hladnik in v kateri sodelujejo še Miriam Drev, Vesna Jurca Tadel, Urban Vovk in Peter Kolšek, je v skladu s tradicijo nagrade že 23. aprila, razkrila naslove desetih najboljših romanov z lansko letnico izida – vseh je bilo namreč več kot sto, mesec dni pred podelitvijo Kresnika, dogodkom, ki ga organizatorji imenujejo ROMANtični večer na ljubljanskem Rožniku, pa so razkrili pet finalistov, med katerimi tokrat ni pisateljice… Po jutrišnji enourni klavzuri žirije v Cankarjevi sobi, bosta torej znana novo ime kresnega lavreata in naslov naj-romana. In kdo so bili dosedanji dobitniki Kresnika? Lojze Kovačič – dvakrat, drugič posmrtno, Feri Lainšček tudi dvakrat, Miloš Mikeln, Andrej Hieng, Tone Perčič, Berta Bojetu, Vlado Žabot, Zoran Hočevar, Drago Jančar – prav tako dvakrat, Andrej Skubic, Katarina Marinčič, Rudi Šeligo, Alojz Rebula, Milan Dekleva, Štefan Kardoš, Goran Vojnović in Tadej Golob. |