Premieri v Ljubljani in Celju, vmes pa filatelisti

Tudi 16. oddajo Umetnost KAOSA, predzadnjo v narčtu projekta, ki ga bo, kot kaže, v manjšem delu podprlo tudi Ministrstvo za kulturo zaznamuje umetniško minevanje poletja, ki že s polnimi pljuči zajema jesenski zrak, kar, bognedaj, nima nič, prav nič opraviti z aktualno politiko. Morda nekaj malega z gospodarjenjem, smo se v prvem od treh današnjih pogovorov, vsaj v manjšem delu, dotaknili tudi preživetvenih vprašanj. Tako smo za prvo rubriko tega današnjega triptiha, za Generator torej, pripravili pogovor z upravnico in umetniško vodjo Slovenskega ljudskega gledališča Celje, Tino Kosi. Govorili smo tudi o preživljanju z gledališčem in gledališča samega, pa tudi o prvi od skupaj šestih premier v tej sezoni, ko v petek 23.septembra uprizarjajo dramo Utva, Antona Pavloviča Čehova, v režiji Janeza Pipana. Z Izostritvami smo se tokrat podali v Narodni muzej Slovenije, kjer bo še do konca tega tedna na ogled razstava Uresničene sanje – osamosvojitev Slovenije in filatelistično zbiranje. Avtor razstave je filatelistični zanesenjak in izvedenec Janko Štampfl, njen soavtor pa kustos Narodnega muzeja Jože Podpečnik, ki je bil tudi naš sogovornik. Tretji del oddaje je znova namenjen gledališču. V studiu nas je obiskala dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega Eva Mahkovic, ki je tudi soustvarjalka ljubljanske postavitve drame Kisik, v izvirniku »Kislorod«, sodobnega ruskega dramatika in scenarista, ki jo bodo v soboto, 24. septembra premierno in prvič uprizorili v Sloveniji na odru tamkajšnjega Studia.

Za predvajanje posamezne rubrike kliknite na sliko spodaj.

Komedija Utva (1896) je v času svojega nastanka razburjala z nekonvencionalnostjo, danes pa poleg vseh značilnosti Čehovove dramske pisave in ljubezenskih trikotnikov še vedno prinaša temeljne misli o funkciji umetnosti. Čehov je o Utvi v pismu poročal svojemu prijatelju: Pišem nekaj čudnega. /…/ strašno grešim zoper scenska pravila. Komedija, tri ženske vloge, šest moških, štiri dejanja, pejsaž (razgled na jezero), mnogo je pogovorov o literaturi, dogajanja je malo, ljubezni na pretek. V Pipanovi postavitvi Utve nastopajo: Lučka Počkaj, Aljoša Koltak, Bojan Umek, Nina Rakovec, Miro Podjed, Jagoda in Pia Zemljič, pa Renato Jenček, Branko Završan, Vojko Belšak in Igor Žužek ter Damjan M. Trbovc. Sooblikovali pa so jo prevajalec Milan Jesih, režiser Janez Pipan, scenograf Marko Japelj, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, avtor glasbe Miha Petric, lektor Jože Volk, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak in asistent režiserja Jernej Kobal ter seveda dramaturginja Tina Kosi, naša sogovornica o tej in vseh drugih predstavah v SLG v sezoni 2011/2012. Pogovor z gospod Kosi smo posneli tam, kjer domuje celjska Talija in ob pregledovanju repertoarja za pravkar nastopajočo sezono smo se dotaknili tako gospodarjenja z gledališčem, kot odzivnosti publike ter odnosa lokalnih in državnih oblasti do načrtov celjskih gledališčnikov. Lanski obisk je dosegel številko 45.000 gledalcev in človek res ne ve, ali je bolje, da ima gledališče v predponi krajevnega imena oznako SNG ali SLG…?	Narodni muzej Slovenije ob 20. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije s filatelističnim in drugim gradivom predstavlja prelomne dogodke v zgodovini slovenskega naroda, s katerimi so se uresničile stoletne sanje naših prednikov. Z nastankom neodvisne in samostojne Slovenije, ki ga zaznamuje izid prve slovenske znamke z motivom Plečnikovega parlamenta z dne 26. junija 1991, se je začelo obdobje samostojne slovenske poštne in filatelistične zgodovine. Razstavljeno gradivo iz slovenskih muzejev, arhivov in zasebnih zbirk predstavlja zaokroženo zgodbo slovenske osamosvojitve na filatelističnem oziroma poštnem področju: od leta 1990, ko so se začeli nepovrnljivi osamosvojitveni procesi, pa vse do prve obletnice sprejema Republike Slovenije v Organizacijo združenih narodov maja 1993. Avtor razstave, ki smo ga lahko posneli samo ob priložnostnem vodenju skupine obiskovalcev po razstavnem atriju, je filatelistični izvedenec gospod Janko Štampfl, naš sogovornik v Izostritvah tokratne oddaje Umetnost KAOS-a pa je kustos Narodnega muzeja Slovenije gospod Jože Podpečnik. Pogovor smo posneli prav tam, kjer je postavljena razstava, ki si jo je, vsaj fragmentarno, »ogledala« tudi naša kamera.	Spogledovanja so tokrat namenjena dihanju zahtevne zmesi zraka, ruski mladi post-tranzicijski generaciji, desetim zapovedim, ki niso nujno božje, rapu kot sodobnemu preživetvenemu ritmu današnjega sveta in seveda izjemnim ustvarjalcem predstave, ki jih tokrat vodi režiser in koproducent Primož Ekart. V soboto, 24. septembra 2011, bo namreč v Studiu MGL slovenska praizvedba in premiera drame Kisik, sodobnega ruskega dramatika Ivana Viripajeva. Predstava je postavljena v koprodukciji z ustanovo Primoža Ekarta Imaginarni; Prevajalec je bil Miha Javornik, scenograf Branko Hojnik, kostumografka Elena Fajt, avtorja glasbe sta skladetlja, ki se podpisujeta kot Silence, lektorica je bila Maja Cerar, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos, dramaturginja pa Eva Mahkovic, ki nas je neposredno po novinarski konferenci obiskala v studiu. Pogovarjali smo se o posebnostih besedila, ki na nek izzivalni, morda celo blasfemični način koketira z Desetimi božjimi zapovedmi, zapisanim v desetih prizorih, od katerih ima vsak obliko glasbene kompozicije – kitice in refren. Saša- ali morda po naše – Sašo, igra ga Gregor Gruden, iz provincialnega ruskega mesteca, se zaljubi v Moskovčanko Sašo, ki jo igralsko jo upodablja Nika Rozman. Ko jo zagleda, kako oblečena v laneno oblekico iz Amsterdama pred spomenikom Gribojedova kadi travo, jo poljubi, odide domov v Serpuhovo, z lopato ubije svojo ženo in jo zakoplje na vrtu. Saša, ki vara svojega moža z mnogimi moškimi, se zaljubi v Saša, čeprav ve, da ju ločujejo svetovi. Ampak to je zgolj en od – skoraj desetih delov nanizanih v posebej oblikovan, morda tudi mimo dramatikovega osnovnega koncepta, dramaturški lok. Kisik, ki ga, po Ekartovo poosebljajo ženske, si bo treba pač ogledati, da bi se ga (dovolj) nadihali.