Prihodnost Drame, preteklost Nirvane in sedanjost estetike

Današnjo sredo je poleg toče v Ljubljani zaznamovala tudi oddaja Umetnost KAOSa. Prvi del današnjega večpredstavnega triptiha, Generator, smo namenili prihodnjemu – in najbrž se ne bomo mogli izogniti tudi aktualnemu dogajanju v glaven slovenskem gledališču SNG Drama Ljubljana. V studio smo povabili gospoda Iva Bana, donedavnega še njenega ravnatelja, poslej pa – najbrž – znova »samo« igralca. Po Izostritve smo se tokrat odpravili v Novo Gorico. Tam so nedavno tega premierno na novi mali oder postavili dramo o znamenitem rockerju, frontmenu znamenite skupine Nirvana Kurtu Cobainu. Njegov lik je v delu z naslovom sKurt izvrstno upodobil igralec Kristijan Guček, s katerim smo po drugi premieri posneli zanimiv pogovor – ne le o igri… Ja, tudi o glasbi. Sodobnost v umetnosti pa bo vsebina Spogledovanj. 39. tradicionalni kolokvij za estetiko, ki ga Slovensko društvo za estetiko organizira v sodelovanju z Univerzo na Primorskem, Znanstveno-raziskovalnim središčem in Fakulteto za humanistične študije in ki začenja z delom jutri v Kopru, nam bo predstavila dr. Polona Tratnik, docentka na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je sicer tudi akademska kiparka in slikarka.

Za predvajanje posamezne rubrike kliknite na sliko spodaj.

Ivo Ban je, hočeš- nočeš, te dni polnil časopisne stolpce in minute elektronskih medijev predvsem zaradi kolobocij okoli njegove razrešitve, ki jim – vsaj zdi se tako – še ni videti konca. A ne glede na vse, se podpisuje pod uspešno sezono nacionalnega teatra. Pogovor se je gibal predvsem okoli uspehov iztekajoče se sezone in glavnih poudarkov prihajajoče. Pri tem je Ban še posebej omenil gostovanja v Rusiji, kjer je Dramina interpretacija Čehova doživela izjemen sprejem. Seveda pa se tudi polemiki okoli menjave na čelu Drame ni bilo moč izogniti.	Leto 1994. Seattle. Mesto dežja. Mesto, kjer ni nihče kul. Kjer se fura striktna antišmekerska politika. Kjer je Kurt Cobain lahko postal rock zvezda. Niti njemu, oziroma še najmanj njemu, ni jasno, kako mu je to uspelo – ko pa je po srcu punker. Zato po dveh izdanih ploščah, In Utero in Nevermind, pripravlja spremembo zvoka. Neke vrste kontemplativni rock, brez refrena, dolge kitice, dosti ponavljanja. Njegova založba terja ravno nasprotno: močnejše kitare in refren. Z drugimi besedami: hit! Kurtova želja po iskreni osebni izpovedi se stepe z interesi industrije. Kurta ne zanimajo več upor proti sistemu, kritika družbe, ideologija … zanima ga samo še človek. Rad bi ljudi pogledal od blizu: njihove lase, kožo, zobe, oči … To pa mogoče sploh ni več rock ’n’ roll. Ni več glasba upora, nad katero so, po črnski rap glasbi, monopol prevzeli belci, ker so v njej odkrili veliko industrijsko nišo, v kateri je Kurt kokoš, ki nese zlata jajca. In ker kokoš ne nese več jajc, skuje »industrija« zaroto. Kurt se znajde v heroinski halucinaciji, ki postaja vse resničnejša, ujet med na steno razpeta trupla, obsesivne fane, posesivne menedžerje in fantomsko ženo Courtney Love, ki mu je edina blizu. Priča smo poslednjim dnevom Kurta Cobaina, rok malika, ki je mnogim spremenil življenje, najbolj pa sebi samemu. Do konca je namreč menil, da je boljše zgoreti kot zbledeti.	Na kolokviju Slovenskega društva za estetiko bodo obravnavali tako teoretske dileme obravnavanih teorij kot njihovo uporabo pri obravnavi umetniških praks, da bi na ta način detektirali njihovo teoretsko relevantnost. Zlasti od srede sedemdesetih let dalje je postal eden ključnih problemov filozofije, humanistike in družboslovja (sčasoma pa je to pričelo veljati tudi za estetiko) vprašanje modernosti in modernizma ter z njima povezanega postmodernizma in sorodnih pojmov (visokega modernizma, »druge modernosti« ipd.). Od srede osemdesetih let se je v precejšnjem delu sveta postmodernizem uveljavil kot nosilni pojem, ki naj bi zajel mnoštvo konceptualnih in umetnostnih oblik in razlik. V zadnjih nekaj letih je tudi ta pričel doživljati kritiko, ki je temeljila na dveh izhodiščih: (a) postmodernizem naj bi bil konceptualno preveč heterogen, da bi omogočal potrebno konceptualno jasnost in (b) postmodernizem naj bi bil le konceptualno nadaljevanje modernosti in zato ujet v njene pasti, kakršne so konec umetnosti, avtonomija umetnosti, heterogenost in protislovnost konceptualizacij umetnosti ipd. Kot posledica tovrstne kritike je nastalo nekaj odgovorov na te dileme in probleme.