Grad v Drami; Kafkin roman v dramatizacji Gorana Ferčeca in v režiji Janusza Kice

Krstna uprizoritev dramatizacije z zamegljeno zgodbo in z labirintom pasti v vasi pod Dvorcem

Na velikem odru SNG Drama Ljubljana bo nocoj nova premiera te gledališke sezone, ki jo označujejo kot repertoar identitete in v kateri se – kar ni zgolj značilnost glavnega slovenskega gledališča – spoprijemajo z dramatizacijami znanih in uspešnih romanov, med katere sodi seveda tudi Grad (v prevodu tudi Dvorac, Zamak) Franca Kafke. S to predstavo zaokrožujejo trilogijo Kafkinih del, ki so jih uprizarjali v sezonah pred leti. Ameriko in Proces je režiral Janusz Kica, ki režira tudi današnjo krstno uprizoritev Gradu in vse tri besedila je dramatiziral Kicin dolgoletni hrvaški sodelavec v več projektih Goran Ferčec. Kica, po rodu Poljak, je dobro znan občinstvu več slovenskih in mnogih evropskih gledališč, predvsem v Nemčiji in na Hrvaškem.

Kafkin opus ni posebej obsežen; Roman Grad je napisal leta 1922., objavili pa so ga dve leti po njegovi smrti, leta 1926. Gre za besedilo, v katerem ni izrazito začrtane in predstavljene zgodbe. To je večplastno, prostodušno temačno in vznemirljivo nedokončano podoživljanje iskanje lastnega jaza, idividuuma nekega zemljemerca, ki pride v zasneženo vas pod gradom, kjer se sooča s kar prepričljivo strukturirano skupnostjo in v takih razmerah skuša artikulirati svojo osebo in osebnost – v najrazličnejših medsebojnih zapletih in situacijah, tudi političnih in metafizičnih. Gospod K. je vzpostavljen kot ne-junak, ki ga Kafka – poznavalci, vendar ne vsi in ne v en glas – so prepričani, da je K. personifikacija ali vsaj preslikava Kafke osebno. Z uporabo izjemnega ustvarjalnega sloga in spretnosti v metaforiki, nas Kafka tudi v romanu Grad, in kot je bilo razumeti, kar so soustvarjalci predstave povedali na novinarski konferenci in kar je zapisano v znova izjemnem gledališkem listu – tudi nam, ljudem tega časa in kraja – pisatelj, dramatik in režiser z ekipo sijajnih igralcev in drugih soustvarjalcev predstave – nastavljajo ogledalo. Morda se nocoj res srečamo iz oči v oči sami s sabo in z lastno podobo. Gradu ni. So pa vaščani, birokracija, neka odtujena oblast povezana z nevidnim a vplivnim bogastvom in on. Posameznik, ki povzroči zmedo in ki ga ne sesuje niti formalna niti moralna degradacija. Ta postavitev želi razbiti čim več klišejev o Kafki, kot je na primer tudi tisti, da je to avtor brez najmanjšega smisla za humor. Nekaj malega o tem smo skušali zvedeti tudi v ekskluzivnem pogovoru z režiserjem Januszsom Kico, ki je sicer na novinarsko konferenci zatrjeval, da ne pozna avtorja, ki bi imel več humorja kot prav Kafka.

Ob redaktorskem tehtanju o potrebi po prevodu, smo ugotovili, da bi temu pogovoru, posebej pa Kicinim odgovorom v tem pogovoru, naredili – no nasilje ravno ne, v izjemnem, vsem razumljivem načinu odgovarjanja pa najbrž kar precejšnjo škodo. Hvala za razumevanje vsem, ki se boste pomudili ob tem prispevku, pa tudi morebitnim cenzorjem …

Na ključni stavek, ki menda najbolj natančno označi vso zgodbo, ki je – kot smo že slišali, pravzaprav ni, je na novinarski konferenci opozoril ravnatelj Igor Samobor. V predstavi ga izreče Pepi, sobarica in natakarica, ki jo ali ju igra Vanja Plut: »Pri nas je zima zelo dolga in enolična, seveda enkrat pride tudi pomlad, ampak celo v najlepših dneh lahko zapade sneg.«

Prevajalka Ferčeceve dramatizacije Gradu je Višnja Fičor, dramaturginja pa Mojca Kranjc, petnajst igralk in igralcev pa upodablja 29 likov, nekateri med njimi se pojavijo v več vlogah. Branko Jordan nastopa v šestih, Zvone Hribar v štirih, Katja Levstik v treh, Matija Rozman, Saša Tabaković, Petra Govc in Sabina Kogovšek v dveh, v po eni vlogi pa nastopajo Gorazd Logar, Nik Škrlec, Rok Kravanja, Vanja Plut, Iva Babić, Barbara Cerar in Polona Juh ter Zvezdana Mlakar. Glavno vlogo so (znova) zaupali Branku Šturbeju, ki je igral tudi v prejšnjih dveh predstavah Januzsa Kice s Kafinkinima tekstoma in Ferčecovima dramatizacijama – Amerika,1995. in Proces leta 2001.

Scenografa dramske igre Grad sta Numen + Ivana Jonke, kostumografinja je Bjanka Adžić Ursulov, skladatelj Kyrre Kvam, lektor Arko in oblikovalec luči Aljaž Zaletel. Z režiserjem Kico in mojstrom dramske igre Šturbejem sem se – posebej za Radio KAOS – pogovarjal Andrej Pengov. Avtor v prispevku uporabljenih fotografij je Peter Uhan.