Ko me je doseglo (osebno) vabilo, sprva nisem vedel, kaj se Lukšič spet (znova) gre. Politiko ali biznis, biznis – bolj v smislu, kar bi bilo nekaj kot poslovna ideja, ki je v njegovi dramatiki in scenariju praviloma iritirajoča, marsikomu zanimiva a brez opaznega dobička, če ostane v njegovih rokah ali za politiko tiste vrste, ki – nemalokrat zaradi nekonvencialnih kadrovskih rešitev spre tudi prijatelje, kaj šele (njegove, njihove) nasprotnike tudi v lastni politični druščini; V tistem kratkem besedilnem sporočilu je stvar delovala še bolj skrivnostno, saj si je želel (tudi) naše, moje družbe, ne da bi napisal vsaj naslov knjige, ki jo namreva predstaviti; Izkazalo se je, da gre za brošurico in ko smo končno zvedeli za naslov, smo imeli pripravljeno snemalno ekipo, ki bo posnela prvo od niza oddaj ob državnem prazniku Dnevu upora proti okupatorju; Še dobro, da smo ekipo tisti večer pustili v uredništvu, saj sem na poti tja, v veliko predavalnico na FSPN, ne, no, na FDV seveda, srečevali imenitne ljudi, zvečine iz akademske sfere najrazličnejših strok, ne le družboslovce pa tudi politične naprotnike in celo kandidate za evropske volitve. Ne samo tardečih ali kakšne barve že so zdaj esdejevci, tudi one z močno podčrtane desne strani; Tako čez prst – bilo jih je za skoraj dve stotniji; Vseh skupaj, da ne bo pomote. Če bi vsak od udeležencev kupil svoj izvod te cenovno zelo dostopne knjižice s stotimi strani (in kakšno čez), bi že na prvem promocijskem srečanju prodal skoraj četrtino naklade. Tako da bi za študente ostalo bolj malo. Nadaljujte z branjem →