Dvanajst ur Nelagodja v tretji etaži opernega podzemlja v znamenju števke 840
|
Če napoved drži, bo v soboto, enajstega julija 2026, točno ob dvanajstih, na Odru –3 ljubljanske Opere začetek glasbeno-gibalnega performansa Vexations: Vaje v nelagodju v režiji in koreografiji Mateje Železnik na glasbo Erika Satieja. Trajal naj bi brez odmora vse do polnoči te iste sobote.
Ta premierno uprizorjeni dvanajsturni performans, bo prvi projekt nove raziskovalno-eksperimentalne platforme ArtLab SNG Opera in balet Ljubljana, namenjene razvoju sodobnih uprizoritvenih praks tam ali takrat, ko se na prizorišču, ki ni klasični oder, hkrati pojavijo glasba, ples in performans (kar je sicer značilnost opernih odrov a tokrat bo drugače).
Na novinarski predstavitvi tega svojevrstnega glasbeno-gibalnega uprizarjanja čustev, razmislekov in občutij so sodelovali direktor SNG Opera in balet Ljubljana Marko Hribernik, ki je hkrati tudi umetniški direktor opere, umetniški direktor baleta Lukas Zuschlag, umetniški vodja ArtLaba Rocc, koreografka in režiserka Mateja Železnik, dramaturginja Sara Živkovič Kranjc, pianistka Simona Ðonlić in plesalka Polett Kasza. Pogovor z ustvarjalci je povezovala Barbara Čepirlo Ćičigoj, vodja stikov z javnostjo v naši središčni operni hiši.
Kot pripravljavci in avtorji te težko ponovljive uprizoritve zapišejo v novinarskem gradivu, ki ga skoraj v celoti povzemamo za rabo ob pričujočem posnetku, je izhodišče performansa kultna Satiejeva skladba Vexations (Nelagodja – v prevodu, ki morda ne zajame vseh pomenov francoske rabe in namena te besede), h kateri je skladatelj pripisal nenavadno navodilo: kratko glasbeno frazo je treba ponoviti kar 840-krat; Ta skoraj neizvedljiva zahteva postane izhodišče za raziskavo trajanja, ponavljanja in prisotnosti ter odpira vprašanje, kako danes doživljamo čas – kot prostor izkušnje ali kot nekaj, kar nenehno izgubljamo; V dvanajsturni performativni situaciji se srečajo trije pianisti, pet performerjev in občinstvo.
Glasba in gib se ne razvijata proti vrhuncu, temveč ustvarjata prostor vztrajanja, zbranosti in skupne prisotnosti. Obiskovalci niso zavezani linearnemu spremljanju dogodka – v performans lahko vstopajo in iz njega izstopajo večkrat ter kadar koli med dvanajsto in polnočjo, s čimer si vsak ustvari svojo časovno izkušnjo dela.
»Vexations ni performans o vzdržljivosti, temveč o pozornosti. Zanima nas, kaj se zgodi, ko si dovolimo ostati z glasbo, telesom in časom dlje, kot smo vajeni. Ponavljanje postopoma spremeni način poslušanja, gledanja in doživljanja,« je pred premiero poudarila režiserka in koreografinja Mateja Železnik.
»Če hočemo zaigrati ta motiv 840-krat zapored, se je dobro pripraviti vnaprej in v največji tišini, upoštevaje pomembna obdobja popolnega mirovanja.« (Erik Satie, 1866–1925).
Vexations velja za eno najbolj radikalnih kompozicij v zgodovini glasbe, ki jo je okoli leta 1893 ustvaril Erik Satie. Partituri, zapisani na eni strani enega lista papirja, z le nekaj vrsticami, je Satie pripisal enigmatično navodilo, ki kratko glasbeno frazo skozi 840 ponovitev brez prekinitve preoblikuje v performans v trajanju.
Navodilo ne določa načina interpretacije, temveč pogoje izvedbe. Kompozicija se tako vzpostavi kot časovni okvir, v katerega se izvajalec vpisuje kot nosilec ponavljanja. Ne glede na to, ali je bilo navodilo mišljeno resno, ironično ali kot provokacija, ostaja dejstvo, da takšna izvedba radikalno preoblikuje našo izkušnjo časa. V kontekstu hiperpospešene sedanjosti, prekinjenih kontinuitet in nenehnih stimulacij Vexations odpira drugačen režim zaznave – ne gre za konzumacijo ali porabo časa, temveč za vz_trajanje v njem.
Kar se začne kot preprosta naloga, se začne vračati kot izkušnja telesa. Pojavljajo se stanja, ki niso odklon, temveč posledica trajanja: izčrpanost, napor, dolgočasje, frustracija, izgubljenost, praznina, demotivacija, disociativnost, otopelost, bolečina in halucinacije. Nelagodje, pač…(op.p.) Prav ta stanja pa odpirajo možnost drugačne pozornosti. Ponavljanje ni več zgolj monotonija, temveč razpoka v avtomatizmu zaznave.
V marsičem se Vaje v nelagodju približujejo pogojem sodobnega bivanja, kjer se nelagodje ne pojavlja kot izjema, temveč kot kontinuiteta, ki jo sistem nenehno prekriva s hiperprodukcijo dražljajev, postavljanjem kratkoročnih ciljev in vztrajno težnjo po gibanju. Kaj se zgodi z nelagodjem, ko se odpovemo iskanju užitka in udobja?
Vexations – Vaje v nelagodju niso delo, ki bi ga bilo mogoče izvesti v klasičnem smislu, temveč eksperimentalna situacija, ki se vzpostavlja skozi vztrajanje in prisotnost treh pianistov, petih plesalcev ter občinstva. Ne gre za interpretacijo Satiejevega dela, temveč za njegov materialni učinek. Performans je povabilo, da dvanajst ur živimo v času, namesto da ga zgolj porabljamo.
Projekt, ustvarjen naglasboErika Satieja, podpisujejo režiserka in koreografinja
Mateja Železnik, dramaturgija Sara Živkovič Kranjc, oblikovalka luči in scenografinja Petra Veber, glasbeno vodstvopa je prevzela Simona Đonlić; Soavtorji giba in performerji soValentin Clement Alexandre Chou, Davide Lafabiani, Polett Kasza, Maria Matarranz De Las Heras, Anja Möderndorfer, 840 ponovitev Satiejeve skladbe pa bodo izmenjaje odigrali pianisti Simona Đonlić, Ema Lani Fojkar in Lenart Šifrar.
(Še ena op.p.): Če projekt ustvarjalno razumemo, nas lahko odpelje v nenehno gibanje ali celo v haluciniranje, ki ni povzročeno z norimi gobami ali kakim drugim opijatom – morda pa nas, potem, ko znamo tiste tri Satiejeve takte že na pamet, odpravi k umiku v mirovanje, ker se je nelagodja pač nabralo čez znosno mero. Morda res velja poskusiti; če ne to soboto pa enkrat jeseni, ko naj bi se zgodila ponovitev? Na premierni poskus se odpravljam Andrej Pengov, ki sem te vrstice zapisal (zvečine prepisal iz novinarskega gradiva) ter za Radio KAOS tudi posnel video zapis z novinarske konference v -3 naše glavne operne hiše.