O Ibsenovih ženskah, Predsednicah, Prešernovih nagrajencih in Jankovićevem pismu Peršaku – z Nikom Goršičem

Niko Goršič, dramski igralec v pokoju, gledališki režiser: Upokojeni igralci in drugi dramski ustvarjalci ustvarjamo tudi v tem življenjskem obdobju. Ustanovili smo gledališče med zvezdami. Zdaj nastopamo s Predsednicami. Meni so bile delovne razmere naklonjene, saj sem za pokojnino služil in si jo prislužil v Mladinskem gledališču in – ne boste verjeli – tudi v ČGP Delo, kjer sem kot študent raznašal jutranjo izdajo časopisa... Mirel Knez je izjemna dramatičarka in igralka. Po vrnitvi iz tujine se težko prebija skozi naše gledališko življenje. Zdaj v Pocket Teatru uprizarjamo njeno delo Ibsenove ženske, sijajno predstavo brez vstopnine. Prostovoljni prispevki pa so vsekakor dobrodošli... Prešernov Recital je v 32-lih letih zvenel na različnih ravneh, najpogosteje z močnim sporočilom upora in samobitnosti ter aktualnim družbenim razmeram primerno, a vsakič z močjo pesnikove in igralske slovenske umetniške besede. Zdaj postaja celo turistična atrakcija slovenske prestolnice. Letošnje Prešernove nagrade in nagrade sklada so povsem utemeljene in ostre besede, ki jih morajo te dni poslušati politiki, tudi. Povsem na mestu pa so tudi sporočila, mnenja in zahteve, ki jih ljubljanski župan Janković v posebnem pismu, ki je sicer po vsebini in načinu nenavadno, je pa izjemno inteligentno in argumentirano, naslavlja ministru za kulturo Peršaku!

Spoštovani, to je zares KAOS, Radio KAOS. Kar se je, ko boste poslušali in gledali ta pogovor, pokazalo, pravzaprav podčrtalo tudi v tem prispevku. Dobesedno; Začela sva s predsednicami, točneje – s Predsednicami Wernerja Schwaba, zaradi preveč alkohola v 36 letu starorsti umrlega avstrijskega dramatika in pisatelja, sicer specialista za dunajsko secesijo; Predsednice so komedija, ki jo je tokrat režiral Nick Upper, torej, naš sogovornik Niko Goršič in nocoj, na petkov večer, jo bodo v produkciji Gledališča med zvezdami, ki je gledališče upokojenih gledaliških zvezd, uprizorili na odru festivalne dvorane na Bledu; Predsednice je bilo sicer pred 21-imi leti moč videti tudi v ljubljanski Drami, tokrat pa so to komedijo, z besedilom, ki ga je, že za takratno rabo, prevedla Mojca Kranjc, uprizorile pa igralke Olga Grad, Teja Glažar in Milena Zupančič; Olga Grad je poskrbela tudi za kostume, Niko Goršič pa je ob režiji prispeval tudi dramaturgijo in scenografijo.

Predsednice pa so bile zgolj povod za pogovor o predstavi Ibsenove ženske Mirel Knez, ki jih podpisuje kot avtorica in tudi kot edina nastopajoča v tej igri; Na sporedu bo znova to nedeljo v drobcenem gledališču Pocket Teater Studio imenovanem; Najdetega korak od Gleja, na tistem dvorišču med vzhodnima deloma Gregorčičeve in Rimske ulice, zraven galerije Equrna; Tokrat ne gre za komedijo, za dramsko igro pač ali kot zapišejo tisti, ki so jo že videli – za živahno dramatsko odslikavo ženskih karakterjev, njihovih skrivnosti, hrepenenj in pogosto neuresničenih, kaj šele izživetih ljubezni, kot jih je umeščal v svoja dela tisti nenavadni aristokratski Norvežan. Avtorica spontano prehaja iz lika v lik treh izjemnih gledaliških likov kot jih je ustvaril Henrik Johan Ibsen v delih Nora ali Hiša iz kart, Gospa z morja – z glavo junakinjo Elide Wangel in Hedda Gabler. Ibsenove ženske bo moč torej videti v nedeljo, ob 20. uri v žepku imenovanem Pocket teater na Glejevem dvorišču.

Ibsenove ženske so ob avtorici Mirel Knez in režiserju Nicku Upperju soustvarili tudi Barbara Rogelj, ki je bila svetovalka za govor, koreografija je delo Urše Rupnik, za odrsko luč je poskrbel Kristjan Vidner, oblikovanje je delo Zale Kalan, fotografijo pa podpisuje lastnik žepnega gledališča, uradno Pocket Teater Studia Pascual Carlos. Kdo je ta mož, ki je namesto v drag avto raje investiral v gledališče sredi Ljubljane, pripoveduje Niko Goršič v tem intervjuju.

Ker pa je petek dan po četrtku, ko smo praznovali državni praznik 8. februar, Dan kuture in ko je bilo v dneh in tednih pred tem veliko govorjenja o kulturi, umetnosti in krivicah, ki ga doživlja ta ceh pri nas, ko smo pred dvema dnevoma slavili našega največjega pesnika s podelitvijo – za nekatere tudi vsaj dveh spornih Prešernovih nagrad in potem, ko so dramski umetniki pod pesnikovim obličjem že 32-ič nastopili z Recitalom Prešernovih poezij, bi povsem zgrešili, če se z našim sogovornikom ne bi vsaj obregnila ob te aktualnosti.

Ne vem, če je kdo sploh opazil slovensko zastavo na frančiškanski cerkvi, katere trosmerno stopnišče vsakokrat služi kot balkon kakim šestim ducatom ljubiteljev Prešernove poezije. To je bilo sploh prvič odkar podrobneje spremljam Recital, da je na ta dan bila izobešena državna zastava na pročelju cerkve Marijinega oznanjenja. Morda celo prvič po tistem, ko je sredi vojne, 11. aprila 1943, kot zapišejo frančiškani sami, slovensko zastavo izobesil neznanec in ko si ji italijanski okupatorji niso upali blizu.

Potem, ko so ubili Gaperja Tiča, ki je še lani vodil to prireditev v imenu Združenja dramskih umetnikov Slovenije, je kot nova predsednica tega stanovskega združenja prevezela breme priprave in izvedbe Prešernovega recitala Saša Pavček. Po naši oceni je Recital tokrat spremljalo krepko prek tri tisoč obiskovalcev; ob Radiu KAOS, čigar video signal so prenašali še nekateri TV kabelski kanali, pa ga je bilo moč spremljat na več internetnih portalih in v zvočni različici pa vsaj prvo uro njegovega poteka na nacionalnem programu Ars in tudi na slovenskem programu radia Trst.

Med več kot tridesetimi nastopajočimi, ki so se tokrat poklonili tudi Ivanu Cankarju, je bil tudi naš sogovornik upokojeni, vendar še vedno izjemno ustvarjalni dramski igralec in režiser Niko Goršič z recitacijo znamenite pesmi Pevcu… Ja, saj, katera od Prešernovih pa bi ne mogla biti znana in znamenita?

Kot že omenjeno, se nisva mogla izogniti odmevom ob komentarjih na letošnje odločitve Upravnega odbora Prešernovega sklada in njegovih komisij ter ob nagovoru njegovega predsednika Vincenca Moderendorferja Dolini šentflorjanski. Pa tudi ne pismu ljubljanskega župana Zorana Jankovića ministru za kulturo Antonu Peršaku. Župan je sicer prisostvoval Recitalu in sprva je bilo načrtovano, da bo s kratkim nagovorom in najbrž tudi s poudarki iz pisma ministru pozdravil Ljubljančanke in Ljubljančane in mnoge prišleke od drugo, tudi iz tujine, pa se to, žal, ni zgodilo. Je pa zato naš sogovornik v celoti pritrdil županovim poudarkom, ocenam in zahtevam iz omenjenega pisma. Res se zdi, da sta kultura, predvsem pa umetnost, prej kot ne bolj obrobna stvar našega političnega življenja, saj ostaja še naprej zadeva marginaliziranega resorja, ne pa ena ključnih skrbi te oblasti, vlade in koalicije, ki v kulturi in umetnosti ne zmore spoznati dela, ustvarjanja, nove vrednosti, vložka – ali če hočete – ene od ključnih naložb v državi, v družbo, v ljudi.

Z Nikom Goršičem, gledališkim igralcem in režiserjem, kljub statusu upokojenca še vedno izjemno ustvarjalnim, sem se pogovaljal Andrej Pengov.

Leave a Reply

Your email address will not be published.