Strašni starši, Cocteaujev vodvil v Jelenovih režiji na Mali sceni MGL
|
Petkov večer je na Mali sceni MGL čas, ko imajo na tapeti, se pravi, na odru, pravzaprav zvečine kar na postelji, Strašne starše Jeana Cocteauja. Delo je nastalo že davnega 1938-ega leta, ko je doživelo pogrom in ostre kritike, v glavnem svetohlinskega občinstva in tedanjih pariških gledaliških ocenjevalcev; Po teh ogorčenih odzivih so igro preselili v drugo gledališče nedaleč stran in tam so vse do II. svetovne vojne odigrali prek 300 predstav; Pri nas je bila ta komedija z lepo zaokroženo in na videz lahkotno vsebino prvič uprizorjena na Velikem odru MGL in v režiji Jožeta Tirana leta 1964.
V tem vodvilu igralci ne nastopajo s pevskimi točkami, glasbe pa je, kar se za vodvil seveda spodobi, kar nekaj; Izbrala in za to predstavo jo je priredila Darja Hlavka Godina; sicer pa tokratno postavitev označujejo kot absurdno komedijo, ki jo je v prevodu Eve Mahkovic na oder postavil režiser Alen Jelen, dramaturginja pa je bila Petra Pogorevc. Za likovno podobo so poskrbeli scenografka Barbara Stupica, kostumografka Belinda Radulović in oblikovalec svetlobe Boštjan Kos, za zborni govor pa sta se potrudili lektorica Maja Cerar in njena asistentka Alja Cerar Mihajlović.
Mi pa smo še pred premiero k pogovoru povabili Judito Zidar, ki je utvarila lik mame, sestre in soproge Yvonne. Ob njej v igri Strašni starši nastopajo tudi Karin Komljanec v vlogi Yvonine sestre Léonie, Ajda Smrekar, ki je oblikovala lik Michelovega dekleta in očetove koristoljubne priležnice Madeleine, Boris Kerč v vlogi Yvoninega moža in Michelovega očeta Georgesa in Jernej Gašperin, ki mamo Yvonne kliče tudi Sophie in ki se do ušeš zaljubi v očetovo ljubico. Igra razkriva nerealizirane, zatajevane in prepovedane ljubezni, so med drugim zapisali v gledališkem listu, ki jih je na primeru ekstravagantne petčlanske razširjene družine, deloma menda tudi iz lastne življenjske izkušnje, opisal Jean Cocteau. Sčasoma postala repertoarna stalnica francoskih in tujih odrov. Po njej sta nastala tudi filma: leta 1948 je Strašne starše z izvirno zasedbo režiral Jean Cocteau, leta 1953 pa je v režiji Charlesa Franka pod naslovom Intimate Relations nastala britanska različica.
Za Radio KAOS si bom premiero igre Strašni starši, katere konec bi – glede na to, da gre za komedijo – moral biti bržčas srečen, ogledal Andrej Pengov. Vendar: ups! To je pač komedija absurda, absurdna komedija, ki ne mine brez žrtev. V besedilu in na odru… Tam nekje, blizu Cocteauja pa je še en tekst: Strašni otroci. O tem morda kaj več v kakem drugem repertoarju ali pa že kmalu po ogledu Strašnih staršev…? V prispevku uporabljene fotografije podpisuje Peter Giodani.