Ali veste, da so Marku Simčiču podarili klobuk?

Radio KAOS je med redkimi mediji, ki so minuli teden poročali o – na videz povsem nepomembni stvari, ko so na obletnico Prešernovega rojstva, Na ta veseli dan kulture, v Sindikatu Glosa igralca Marka Simčiča z Glosinim klobukom zavarovali pred naleti oblastnih in ravnateljskih viharjev. Morda ga bo ta klobuk še najmanj varoval pred jesensko-zimskimi padavinami in mrazom, mu pa je, kot se mu je milo storilo v naši oddaji KAOS v ateljeju, v izjemen ponos. Priložnostna slavnost na vrhu sindikalne palače je bila dogodek, da malo takih. Udeležili so se ga mnogi sindikalni delavci v kulturi, tudi najvišji predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, in sam predsednik Dušan Semolič ter nekjateri Markovi igralski kolegi,katerih interese zastopa v sindikalnih spopadih. Igralec Janez Škof je njemu in nam – z dogodka objavljamo na naši spletni strani tudi nekaj fotografij, pripravil izjemen pevsko-harmonikarski igralski program. Ob obveznih slavnostnih nagovorih so se gospodu Simčiču, ki hoče biti prej tovariš, kot gospod, poklonili s prigodno slavnostno pesmijo, ki jo je predsednik Sindikata Glosa Doro Hvalica spisal posebej Marku v čast. Najbrž pa smo edini, ki to odo, posvečeno dolgoletnemu predsednik Sindikata Glosa v MGL in članu glavnega odbora ter mnogih pogajalskih skupin za kulturne dejavnosti in konec koncev tudi Glosinemu »zunanjemu ministru« v celoti objavljamo.

Za troedinost so potrebni trije,
da s prvim drugi se zapleta,
odriva, ugovarja, rine v leta,
ko tretji prva dva prevpije.

Igralec Simčič je ponos poklica,
kjer bil je vse, od kralja do berača,
kar dal je sebe, mu občinstvo vrača.

V teh čašah bil je pelin in medica.
Kolega Marko v Sindikatu Glosa
je že od pamtiveka naš in svoj:
človek, volk, golob, a prav nikoli noj.

Prijatelj Sime pa je, bogu hvala,
bogat, po duši, da mi je v poduk.
Edino, kar še rabi, je klobuk.

Poštena pesem. Slavnostna, prijazna, in mestoma precej neposredna.
Mi smo najbrž katero od mnogih Markovih osebnih značilnosti in sindikalnih obveznosti preslišali ali pozabili zapisati, drži pa kot pribito, kot so zapisali na Glosini spletni strani, da je zaverovan v gledališče, v sindikat, v socialni dialog, da je prepričljiv sogovornik, opozarjevalec na napake, krivice in stran-pota, da je miren, spravljiv, premišljen, zahteven, vase zaverovan in na trenutke težaven ter da je Zvest sam sebi in svojemu sindikatu. Če smo spregledali, da je kaj podobnega objavila vsaj Delavska enotnost, je pač težava v tem, ker jo redko dobimo v roke, zato v Markov prid dodajamo le še najpomembnejše: povsem predan je igralskemu poklicu. Da to drži, vas bo prepričal še to dopoldne tudi mladi režiser Alen Jelen, naš sogovornik v prispevku o nocojšnji premieri na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega, ko bomo skupaj z Markom leteli v Rim, sem si še pred prevzemom vozovnice upal zapisati Andrej Pengov.

Leave a Reply

Your email address will not be published.