Franček Rudolf: Če ubijaš, naj bo nežno. Nostalgija in strast šestdesetih.

Mala scena MGL: odličen začetek, ki ga bodo ponovili

V četrtek zvečer je bila na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega premiera dramske igre, za katero je besedilo napisala dramatičarka, dramaturginja in producentka Simona Semenič, na oder pa jo je postavila ekipa mladih gledališčnikov. O glasbi Larena Poliča Zdraviča ter o drugih pomembnih elementih in značilnostih te igre smo podrobneje govorili že v četrtkovi oddaji A propos: ob 15.h. Tokrat jo omenjamo zato, ker je pričujoči prispevek, namenjen predvsem nostalgiji za časi, ko je nastal scenarij in desetletje za tem tudi film in ki jo sproža izjemno funkcionalno uporabljena glasba pri dinamični menjavi prizorov, razpoloženj in prehajanju med performtivnimi žanri. V prvi polovici četrtkove premiere, ki so jo približno tam zaradi nenadejanih, vendar razumljivih okoliščin tudi korektno in po profesionalno utečenem postopku prekinili, smo se v to že prepričali.

Liki, ki sestavljajo zgodbo, so postavljeni v medsebojne odnose prav po pravilih telenovele, in njihovi dialogi zvenijo podobno kot tisti, ki jih poslušamo v mehiških nadaljevankah, je med drugim zapisala dramaturginja Nina Šorak v gledališkem listu. In tudi o tem je na predstavitvi igre Ubij me nežno govoril Franček Rudolf, ki je najprej omenil, da je scenarij napisal leta 1968, ko mu je v roke prišla tudi prva plošča Beatlesov…

Ob napovedani premieri je bila dvorana Male scene napolnjena do zadnjega kotička in najbrž še malo čez, saj so bila pričakovanja velika. In do približno polovice je predstava pritegnila pozornost gledalcev tako, da je bilo ves čas čutiti dobro energijo in upravičena pričakovanja občinstva. Potrjevala jo je prepričljiva igra ekipe, sestavljene iz prekaljenih mojstrov gledališke igre in mladih, a že davno ne več nadebudnih, pač pa verodostojnih mladih igralk in igralcev. Žal smo, kot že omenjeno, videli zgolj pol predstave. Zgodilo se je, kar se po zagotovilu bodisi igralcev bodisi gledalcev, ki sem jih o tem spraševal – morda z eno izjemo, pa še to ne na premieri – doslej ni zgodilo nikomur. Predstavo so namreč morali prekiniti zaradi nenadne slabosti ene od gledalk, po katero so zelo hitro prišli reševalci, vendar se je vodstvo gledališča – glede na okoliščine in zaokroženost besedila in mizanscenskih značilnosti predstave – odločilo, da bo za obiskovalce premiere ob prvi priložnosti predstavo pripravilo znova. Po zadnjih informacijah je tudi gospa, ki jo je obšla slabost, dobro zdravstveno oskrbljena in se je že – če smemo tako reči – povsem »postavila na noge«.

Morda še zanimivost: Janez Starina, ki je ravno četrtek praznoval 64-i rojstni dan, je tako kot v filmu, posnetim pred 44-leti, igral Davida, moža nimfomanke Julije, stričeve nečakinje – lik Strica je upodobil Uroš Smolej, Julijo pa igra Viktorija Bencik. Druge vloge so zasedli Domen Valič, ki igra Adama, mladega Julijinega ljubimca in navdušenca nad lastnim teleščkom, Nika Rozman, ki je upodobila nagajivo založniško uradnico Cito ter Gaber K. Trseglav in kot gost še učeči se /kar je dobro prikril/ Klemen Janežič, ki igrata Levega in Desnega – policista, kriminalista in še kakšno odrsko nalogo so jima dodelili. Na pol-premieri in novinarski konferenci, kjer je pred tremi dnevi nastal posnetek Frančkove nostalgije, sem bil za Radio KAOS – Andrej Pengov; Uporabljene fotografije z vaj pa so delo Barbare Čeferin.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *