Kaj počne vojak, general, ko mora v pokoj

Uredništvu Radia KAOS se je minule dni, ponudila priložnost, tako rekoč »prinesena na krožniku«, do katere bi se sicer z nekaj več napora lahko tudi sami potrudili. V pripravah na 11. festival za tretje življenjsko obdobje nas je obiskal gospod Janez Slapar, prvi general slovenske vojske, ki mu je bil na predlog takratnega obrambnega ministra in s sklepom Predsedstva RS po končani osamosvojitveni vojni dodeljen ta najvišji vojaški naziv.
Če kdo, potem so prav vojaki tisti, za katere se nam zdi, da so pravi ljudje za odlikovanja. Leta 1992 mu je bil namreč podeljen zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Med letoma 1998 in 2002 je deloval kot obrambni svetovalec stalne misije Republike Slovenije pri OZN v New Yorku. Sedanji predsednik države dr. Danilo Türk je bil takrat veleposlanik, njegov namestnik pa, danes še minister za zunanje zadeve Vasilij Žbogar.
Po tem prvem mandatu v misiji se je vrnil v ministrstvo za obrambo RS, kjer je deloval na področju obrambne politike in približevanja organizaciji NATO. Bil je tudi slovenski predstavnik v enem od pomembnejših odborov te organizacije v Bruslju.

Ob pripravah na predsedovanje Slovenije Evropski uniji je leta 2006 znova odšel v New York kot predstavnik obrambnega ministrstva RS v Organizaciji združenih narodov. Deloval je na področju usklajevanja in vzpostavljanja mirovnih operacij, o čemer smo se z njim pogovarjali tudi v pričujočem prispevku. Pa ne le o tem… Povod za pogovor je bil pravzaprav njegov – z letošnjim letom, za mladega človeka in že »odrabljenega« vojaškega strokovnjaka novi položaj. Pravzaprav novi poklic, poklic ali če hočete bolj formalno, status relativno mladega upokojenca.