Mollierov Namišljeni bolnik znova v Korunovi režiji na odru MGL

Praznovanje 60-letnice – najprej s strahom pred smrtjo v burkaški preobleki

S četrtkovo premiero Molierove komedije Namišljeni bolnik, v Mestnem gledališču ljubljanskem začenjajo novo, jubilejno, 60. sezono. Na treh odrih bodo tako uprizorili 12 novosti, ki so jih predvsem na Velikem odru zasnovali na uprizoritvah, ki so posebej zaznamovale minulih šest desetletij tega gledališča. Tako je direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor za prvo premiero letošnje sezone izbrala prav »Namišljenega bolnika« v režiji Mileta Koruna, tudi zato, ker jo je, če povzamemo navedek iz novinarskih gradiv, … » ta velikan slovenske gledališke režije leta 1982 že režiral v MGL; in tako kot takrat, so tudi tokrat uporabili prevod Josipa Vidmarja.«

Ko je gospa Hieng Samobor profesorja Koruna nagovarjala, da bi s tem delom začeli to »obletniško« sezono mestnega gledališča, je naletela na vrsto vprašanj, morda tudi pomislekov, vendar – kot pravi… »…Imela sem srečo!«
Govorila pa sta seveda tudi o resnih stvareh.. Ja, smrt v komediji… Obravnava
človekovega strahu pred smrtjo, pa tudi strahu pred zdravniki, zdravili, medicino. Barbara Hieng Samobor pravi, da je sporočilo te gledališke obravnave povsem sodobno.
Umetniki, gledališki ustvarjalci pa sploh, predvsem pa dramatik, dramaturg in režiser, imajo, ko ustvarjajo, vedno nek neposredni razlog ali tarčo, nekoga, v katerega slavo ali grajo ustvarijo gledališko delo. Tudi režiser Mile Korun.

Namišljeni bolnik je, vsaj na videz, komedija, burka, farsa … išče vzore pri commedii dell`arte. Vendar je precej več, morda še najmanj to…, saj omogoča sprehajanje med metafizičnim in realnim svetom

Tokratna Korunova uprizoritev sporoča življenjske resnice na treh ravneh. Najprej je tu povsem človeška razsežnost – skrb za človeka, posameznika, potem kritični odnos do sveta v različnih obdobjih: Mollierjevem, pred 440 leti, tistim na prehodu iz 19. v 20 stoletje, v katerega jo je postavil Korun na eno od plaž Azurne obale, in končno tudi raven uprizoritve same po sebi, tistega torej, kar se zares, v realnem času dogaja na odru; sem smemo šteti tudi posebnost, ko je igralec Primož Pirnat enkrat Toaneta, drugič Toto.

V glavni vlogi bogatega hipohondra nastopa Boris Ostan, igrajo pa še, Jette Ostan Vejrup, Tanja Ribič, Tina Potočnik,., Žiga Udir in Enya Belak kot gosti, Milan Štefe, Jurij Drevenšek, Janez Starina in Gaber Kristjan Trseglav in že omenjeni Primož Pirnat. Ob že omenjenih ustvarjalcih te predstave so pri njenem nastajanju sodelovali tudi Eva Jagodic – študijsko kot asistentka dramaturgije, scenografijo in kostumografijo je zasnovala Janja Korun, za jezik pa je skrbela lektorica Barbara Korun, ki je bila tudi asistentka režiserja, svetlobo pa je oblikoval Branko Šulc. Avtor glasbe je Gregor Strniša.

Časopisna družba ali kot pravi predsednik njene uprave Branko Pavlin – medijska družba Dnevnik po sinočnji premieri že štiriindvajsetič podelila nagrado najboljšemu igralcu, tokrat pravzaprav igralki MGL-ja v pretekli sezoni. Dobila jo je Jette Ostan Vejrup za vlogo Harper Regan v istoimenski igri Simona Stephensa.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *