Svatba: vsi so nori; Ampak: res je lepa. Vsaj enkrat v življenju.

Rudi Šeligo, Jernej Lorenci: Svatba v SNG Drama Ljubljana - 32 let potem

Zadnjo septembrsko soboto, pred dobrim tednom, torej, je bila na velikem odru ljubljanske Drame premiera igre, ki bi lahko bila lepa ljubezenska zgodba Lenke in Jurija. Pa ni. Ni lepa, ni »zgolj« zgodba, je pa polna ljubezni. In človeške neumnosti, ki sproža sovražne impulze v druščini, ki si ima itak kar naprej kaj zoprnega in že tisočkrat premletega povedati.

Zakaj se je Rudi Šeligo odločil napisati to dramo, ki jo opre na prepovedano ljubezen menda umsko zaostalega. zagotovo pa izobčenega para, ki nas z njunimi srečnimi, tudi s komičnimi trenutki ali pa s smolo, ki jo povzroča njuna okolica, družba, oblast in cerkev, prepričata v obstoj nepokvarjene, nepodkupljene pripadnosti in tovarištva, ni povsem jasno. Saj bi vendar lahko izbral kak drug motiv za prepričljivo prikazovanje družbenih razmer tistega časa. Morda prav zaradi lepote in iskrenosti, neomadeževanosti čustev, ki sta jih sposobna dva zunaj tistega, čemur v družbi rečemo, da je normalno. In prav v tem je sporočilo te drame lepo. V današnjemu času, s katerim ustvarjalci te predstave vlečejo vzporednice – pa naravnost pravljično.

Po prebiranju gledališkega lista, tudi Šeligovega besedila, in ogledu predstave se zdi, da te lepote, prepričljivosti in podoživljanja nekega – niti ne tako oddaljenega obdobja (kaj pa je 32 let v enem življenju?) – se zdi, da se to lahko zgodi samo tam. Na »rampi« Draminega velikega odra, kjer se tako rekoč sredi življenja, med občinstvom, v dvorani dotrajanega gledališča, zgodi taka predstava. Za razliko od Starega Mayerja – nekdanje beznice v Kranju, katere podoba deluje zelo domače. Vsaj tistim, ki smo skušali »na polno« živeti prav tista leta, tam ob koncu 70-in začetku 80-ih in ko se nam je še zdelo, da tega sveta brez nas ne more biti… Tudi zato je režiser Jernej Lorenci predstavo uredil po temeljitem premisleku.

Glavna junaka nastopita po prve pol ure, vendar se ob koncu zdi, da sta bila ves čas z nami. Ne samo zaradi zgodbe, besedila, temveč tudi zaradi ustvarjalnih premislekov dramaturginje, režiserja in scenografa, predvsem pa zaradi mojstrstva vseh petih igralk in prav toliko igralcev; vendar – niso vse vloge razdeljene po parih. Čeprav se na trenutke pokaže, da bi se med nekaterimi mogla stkati še kakšna vez več. Morda za kakšno poroko med normalnimi ali pa – za kakšno znova vzpostavljeno trajnejše, pred časom že razdrto razmerje.

Poroka, svatba in Svatba je vsakič lep in tudi za povratnike, zelo redek dogodek. Ne glede na njegov končni rezultat ali izplen ali dejstva, ki jih ne more prikriti niti narava, kaj šele šminka, je tudi sleherna nevesta vsaj takrat, magari samo enkrat v življenju – lepa. Lepa ženska, ki je bila – vsaj po splošnem socialnem uzusu – še nedavno – dekle.

Kje iskati razloge za uvrstitev Šeligove Svatbe na repertoar SNG Drama Ljubljana pa nam je v kratkem pogovoru pojasnjevala dramaturginja Eva Kraševec.

V Lorencijevi postavitvi Šeligove Svatbe nastopajo Nina Ivanišin, Janez Škof, Maja Sever, Tina Vrbnjak, Barbara Cerar, Matjaž Tribušon, Aljaž Jovanović, Gregor Baković, Vojko Zidar in Maja Končar, ob že omenjenih pa so jo sooblikovali še scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, koreograf in asistent režije Gregor Luštek, lektorica pa je bila Tatjana Stanič. Ne, nismo pozabili na skladatelja Branka Rožmana in oblikovalca luči Pascala Mérata, Francoza, ki vse bolj razume Slovence. In Slovenke. No, vsaj eno med njimi. Omenjamo ju posebej. Namenoma in z razlogom. Hvale vrednim, res.

Svatbo, ki bo na sporedu znova v sredo in potem še trikrat do konca oktobra, sem si ogledal, gradivo in intervju posnel in prispevek sestavil, prebral in zmontiral Andrej Pengov.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *