Ukradena tančica ali Labodje jezero ob soju sveč opoldne v Dolenjskih Toplicah
|
Grška zgodovina, ki jo imamo za začetnico evropske kulturne misli, postreže z več odmevnimi prestopniki, ki se v zgodovinskem kontekstu pojmujejo kot junaki; Jazon je bil eden od teh, ki ga pojmujemo kot junaka, a je povezan tudi s krajo kraljevega zlatega Runa; Glede na to, da so ideje grške, posledično tudi rimske antike še dandanes posute povsod po evropskem prostoru, ne v smislu prežitkov, pač pa poustvarjanja, bi jo lahko vsaj idejno, smiselno povezali z zgodbo o kraji zlate tančice, ki ji danes, za voljo priredbe v modernem času, lahko rečemo tudi Labodje Jezero.
Balet Labodje jezero, delo Pjotra Iliča Čajkovskega, namreč sloni na ljudski pripovedi o ukradeni tančici, vendar tako, da tke zgodbo o princu Siegfriedu in princesi Odette ter njuni ljubezni; Zasnovan je kot uprizoritev v štirih dejanjih in je do danes postal klasika repertoarjev majhnih in velikih operno-baletnih hiš, pa tudi vsesplošni kanon, s katerim nagovarjajo že zelo mlado občinstvo.
Uredništvo Radia KAOS je nedavno povsem po naključju »prestreglo« eno takih bolj ali manj posrečenih predstav, ki soji k naslovu pridodali še svečanost soja 250-ih sveč; Ne da bi posebej izrazito posegali v jedro zgodbe, so se avtorji uprizoritve sicer odločili za priredbo, morda je bolje, če zapišemo poenostavitev, ki so ji dodali nekaj »popestritvenih«, (tujerodnih, nečajkovljanskih, nelabodjih) plesno-glasbenih vložkov, ki so prejkone služili prehodom oz. preskokom v zgodbi in glasbi. S temi posegi, zlasti s temeljitim krajšanjem predstave, so uspeli zadržati otroško (in starševsko?) pozornost skozi celo uro odrskega dogajanja pa še zamuda na babičino kosilo ni bila prevelika, saj se je predstava začela ob enih po-opoldne, minulo soboto tik pred cvetnico, ko je čas za blagoslavljanje butar in oljčnih vejic…
Ne glede na to okoliščino – ali pa prav zaradi nje – je bila dvorana sodobnega, pred 18.leti tudi z evropskim denarjem zgrajenega Kulturno kongresnega centra Dolenjske Toplice tako rekoč nabito polna. Vsa, skoraj poltretja stotnija otrok, mladine in njihovih spremljevalcev – v glavnem mamic, vmes je bilo tudi nekaj babic, ki so za kosilo že vse prej pripravile pa očetov in dedkov, so dvorano zapuščali zlagoma, obotavljaje kot da bi hoteli videti in slišati še kak plesni in glasbeni »bis«.
Navdušenje publike je bilo naravnost predpraznično in zanj so poskrbeli vsi sodelujoči, med njimi posebni gost iz baletnega ansambla SNG Maribor Aleksandar Trenevski, akademska violinistka Inga Ulokina, Olga Ulokina, Anja Žabkar, Tjaša Srotič, Danaja Šifrer, Claudia Sovre, Maša Kolšek, Natalija Vasiljeva in Mirja Vaupotič ter 12 izbranih mladih balerin, nagrajenk mednarodnih tekmovanj pod vodstvom gospe Claudie Sovre. S to glasbeno baletno pravljico ob soju sveč, včasih tudi ob sodelovanju primabalerine mariborskega baleta Galine Čajka gostujejo po vsej Sloveniji; kar nekaj gostovanj je že za njimi, še več pred njimi… In tudi o tem smo se po predstavi za ta prispevek, ki ga je posnel Andrej Pengov, pogovarjali z vodjo projekta in pedagoginjo Ingo Ulokino, Aleksandrom Trenevskim in mlado, nadvse obetajočo baletno plesalko Brino Gerebic. Pred pogovorom pa objavljamo tudi uvod in nekaj utrinkov s predstave. Naj kot predpraznično cvetniško, se pravi predvelikonočno zanimivost dodamo, da je Društvo podeželskih žena Dolenjske Toplice v sprejemni avli pred gledališko dvorano Kulturno kongresnega centra pripravilo že 21. razstavo velikonočnih jedi. Tudi tam smo se z našo kamero in mikrofonom zadržali za trenutek ali dva ter posneli nekaj priložnostnih pogovorov. Morda nam jih v prihodnjih dneh uspe pripraviti za objavo v programu Radia KAOS.