V Mladinskem se nas veselijo; tudi v jubilejni 70. sezoni.
|
Zapis v naslovu tega prispevka je eno ključnih sporočil s prvega septembrskega četrtka in njegovega poznopopoldanskega dogodka v jami (depresiji) ob severnem začelju Baragovega semenišča; Da bi namesto jame bila prav tam zgrajena še druga polovica Plečnikove mojstrovine, zasnovane leta 1937, katere obstoječi del nosi ime Akademski kolegij s študentskim sobami, Pionirskim domom, Festivalno dvorano in Mladinskim gledališčem, je preprečila druga svetovna vojna; Načrtovano je, da naj bi bil severni del te stavbe dograjen čez štiri leta, torej še v času prvega mandata novega vodstva, katerega prvi imeni sta poslej (od letošnje pomladi in poletja naprej) Inga Remeta in Marko Bratuš; Ta dva nova ključna človeka sta s sodelavkami in sodelavci omenjenega popoldneva predstavila vsebinske in produkcijske poudarke gledališke sezone, ki te dni že brzi na domačem in tujih odrih.
Mladinsko (in podobne tovarne kreativnosti,) je, so, veliko več kot zgolj skupek osebkov; Večje je, so, celo od vseh v tam zaposlenih in tistih, ki z njimi sodelujejo; Javni zavodi, po Bratuševo, namreč pripadajo vsem, ki jih obiskujemo.
In če poskušamo strnit opis nove sezone v Mladincu s programskimi podrobnostmi, moramo začeti z odmevnima predstavama pretekle sezone Boško in Admira v režiji Žive Bizovičar ter Frljičevim Inkubatorjem, ko v septembru sodelujejo na Sarajevo Festu; dinamični uvod v novo sezono nadaljujejo z največjim gledališkim projektom EPK 2025 Dodekalogijo 1972–1983 Tomija Janežiča. Iz gledališkega zapisa 1980 sta nastali predstavi 1979 in 1980; Uprizorili so ju na Janežičevih Kruščah, kjer ima ta gledališki ustvarjalec, multipraktik, nekaj, kar je več kot šola, atelje in tovarna hkrati.
Barbara Kukovec, Urška Brodar in Katarina Stegnar so ob izkušnjah predstave Sladke skrbi ustvarile projekt Umetnost življenja: Umori na podeželju. S tem delom preizkušajo učinke feminističnih performansov na slovenskem podeželju, ko pod drobnogled postavljajo položaj žensk prav tam.
Novembra načrtujejo Manifest; delo nastaja v koprodukciji z Gledališčem Glej. Režiserka Tatjana Peršuh in igralec Željko Hrs sta se lotila življenjske zgodbe »bombaša« Teda Kaczynskega, Unabomberja, ki je že v sedemdesetih minulega stoletja pošiljal bombe, da bi se boril proti tehnologiji, ki nas pelje v pogubo.
Vito Taufer za februar pripravlja projekt Striček Vanja; podlaga zanj je seveda skoraj sto trideset let staro besedilo Antona Pavloviča Čehova in ponuja premisleke o smislu bivanja, zapravljenih življenjih, neučinkovitem akademizmu in metanju življenja čez ramo. Znamenita Bizetova Carmen pa je služila kot izhodišče in snov kosovski režiserki Zani Hoxha, ki se bo v predstavi Ne Carmen lotila kritične obravnave izkoriščanje položaja moči tako v družbi kot službi, kar smo omenjali kot eno od bistvenih programskih usmeritev SMG v novi sezoni.
Mladinsko sodeluje tudi z Vodnikovo domačijo, v sodelovanju z zavodom Emanat pa so pripravili tudi Platformo malih umetnosti, med drugim z burleskami in kabareti, kot sta Tehnoburleska in Tatovi podob. Nadaljevali bodo tudi z gledališkimi eseji Takorekoč v katerih bodo predstavili pisateljico in letošnjo prejemnico kresnika Ano Schnabl, pesnico, esejistko in skladateljico Nino Dragičević ter Janeza Janšo (ki je bil pred poroko s politiko: Emil Hrvatin).
To seveda ni vse; podrobneje se v tem zapisu nismo ustavljali pri dogodkih in predstavah, namenjenih mladim in najmlajšim, kot so Razcufane zgodbe, Prepelka, Dogodivščine … (treh Mustrovih junakov) in npr. celoletni gledališko-ustvarjalni program Mlado Mladinsko, manjši spomladanski pregledni festival ter tradicionalni festival Bobri, ki je že pred časom prerasel v družino številnih kulturno umetniških institucij in dejavnikov v Ljubljani. Ob 70-letnici delovanja pa SMG napoveduje tudi fotografsko razstavo na promenadi v parku Tivoli.
Predstavitev nove sezone Slovenskega mladinskega gledališča sem spremljal, posnel in pripravil za objavo v programu Radia KAOS – Andrej Pengov.