V petek manifest v Cankarju: Igra o antikristu

Ljudstvo bo vse pozlatilo. »Požegnalo«. Osem sto milijonov, milijarda… (+/-, ampak raje plus…) ni nič proti večnosti. O denarju je beseda. Pravzaprav gre za pesem, našo skupno, zborno, zborovsko – v evrih. Pesem vernih, premnogih verujočih in neverujočih, nevernih, ateistov in/ali drugače verujočih…

O vsem tem se je v medijih pred premiero Igre o antikristu, ki ima podnaslov Oratorij po mariborski nadškofiji, že kar precej govorilo in pisalo. Manj pa se je pisalo in govorilo o tem, kaj bo videti in slišati na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma na premieri in za zdaj tudi edini gledališko-operni predstavi te igre v petek, 24. oktobra zvečer. Dan kasneje bo namreč na odru mariborskega narodnega doma »zgolj« koncertna izvedba te igre. SNG Maribor se je namreč zaradi denarnih zadreg, menda povezanih tudi s tehniko, odpovedalo koproducentski vlogi pri nastajanju tega dela, katerega avtorji so Sebastijan Horvat, Andreja Kopač, Matjaž Latin in Aljoša Ternovšek, vsi »mitglajderji« umetniškega kolektiva WAS IST MARIBOR?

Dva od njih: Andreja Kopač in Aljoša Ternovšek sta bila danes naša sogovornika v studiu Radia KAOS. Povedala sta tudi nekaj več podrobnosti o vsebini, poteku, soustvarjalcih in sodelavcih predstave, ter nekaj malega o nekaterih več ali manj znanih zakulisjih, ki se pletejo okrog umetniškega kolektiva WIM že vse od njegove prve predstave posvečene mariborskemu TAMu – nekdanji veliki Tovarni avtomobilov in motorjev. Pa ne le njej. Še mnogi drugim sijajnim dosežkom mariborskega gospodarstva in delavstva. Ta ustvarjalni kolektiv v moč umetniške besede v govoru, v glasbi ali podobi je tudi tokrat izbral estetsko formo, »za katero meni, da najbolje ustreza vivisekciji teme«. To slednje je namreč njihov ustvarjalni princip.

In če navedemo del besedila iz gledališkega gradiva, smo za opozorilo na ta pogovor in kot vabilo k ogledu tega umetniškega manifesta, vstavili našo črko k – morebiti – kakšni spremembi ali celo v transparent v podporo uporu zoper izničenje ljudstva: »Zgodba mariborske nadškofije je največja dolžniška zgodba v času države Slovenije in kronološko pomeni začetek razkroja socialne države. Ali vemo koliko? Vemo komu? V čigavem imenu? Ko padejo kulise številk, za njimi stojijo resnični obrazi – žrtev ali rabljev. Glavni akterji finančne tragedije odločijo, da mariborska nadškofija vstopi v »kazino kapitalizem«. Izvedenci za dušo in moralo postanejo poroki za varnost finančne investicije. Če cerkev jemlje posvetnemu svetu denar, ali ji lahko posvetni svet ukrade primat nad človekovo dušo?«

Ob že omenjenih avtorjih sta Kopačeva in Trnovšek predstavila tudi celotno zasedbo, vse glavne sodelujoče, med katerimi naj ob koncu tega zapisa navedemo še avtorico glasbe Nano Forte, dirigenta Marka Letonjo, operne soliste Branka Robinšaka, Edvarda Straha, Tomaža Štularja, Roberta Vrčona, Saša Čana, Petra Ternovška, Slovenski komorni zbor Slovenske filharmonije, Osnovo šolo Prule, tolkaliste Špelo Mastnak, Simona Klavžarja, Tomaža Vouka, organistko Marušo Mavrič ter igralce Miho Arha, Jana Bučarja, Roka Kunavra in Žigo Korenta. Glavni producent je Maska Ljubljana, koproducenti pa Cankarjev dom, Slovenska filharmonija, Lutkovno gledališče Ljubljana, KUD Borza in Narodni dom Maribor.

Z Andrejo Kopač in Aljošo Ternovškom se je pogovarjal Andrej Pengov.