V spomin Tomažu Pandurju: Gledališče je čarovnija!

Ko od nekod prileti sporočilo, ki mu nočeš reči »novica«, saj ji sprva sploh ne verjameš, te zadane, pošteno strese, »rukne« in potem te prizemlji. Novice o smrti so resnične, zgodilo pa se je, da so bile to tudi nehotene pomote ali nagajivosti konkurence. Ne prav pogosto; malo krat in tudi zato najbrž vseskozi upaš, da gre morda za pomoto ali promocijski »štos« – če gre za slavno osebo. Tako smo sprva doživljali tudi sporočila v torek dopoldne, ki so prihajala z raznih koncev sveta in iz domačih kulturnih krogov. Z odra Makedonskega narodnega gledališča je zaječalo, da je med še eno veliko gledališko izpovedjo Kralj Lear obstalo veliko, z odzvenom odrskih desk utripajoče srce. Umrl je režiser Tomaž Pandur.
V pripravah na premiero njegovega zadnjega uprizorjenega gledališkega vraga, Fausta, s katerim si je skupaj z ansamblom ljubljanske Drame izgovoril še en prispevek k nesmrtnosti ne le doma, tudi v Svetu – še enem njegovem domu, smo se s Tomažem Pandurjem pogovarjali lanskega septembra.

Posebej za Radio KAOS pa je v priložnostnem pogovoru o velikem režiserju gledališke svobode in pripadniku iste generacije ustvarjalcev govoril teatrolog prof. dr. Tomaž Toporišič, dramaturg v gledališču, kjer se je Tomaž Pandur že davno tega, leta 1989, uveljavil z znamenito Svetinovo Šeherezado.

Režiser Tomaž Pandur bo pokopan v nedeljo popoldne na pobreškem pokopališču v Mariboru, opoldne pa bo v njegov spomin žalna seja v Stari dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Hudič je, ko se na človeka še jeziti ne moreš več. Naj mu angeli pojejo večno slavo!