Rožnik je simbol in zatočišče vseh Ljubljančanov

Sindikati na Rožniku pripravljajo dvodnevno praznovanje

Dolgoletna tradicija proslavljanja 1. maja je pravzaprav vsakoletni spomin na krvav začetek praznovanja delavskega praznika. Med številnimi spopadi delavstva s policijami in žandarmerijami nekdanjih protiljudskih režimov v Evropi in Ameriki v 20. stoletju, so se delavstvu najbrž najbolj vtisnili v spomin tragični dogodki v Chicagu leta 1886. Ameriška Zveza strokovnih sindikatov se je tako kot sorodne sindikalne organizacije na stari celini borila predvsem za skrajšanje delovnega dne in pravičnejše mezde. Množične demonstracije so bile napovedane tudi za 1. maj leta 1886 v Chicagu. Tega dne so se pričele na vsem ozemlju ZDA, zlasti v največjih mestih, mnoţične delavske demonstracije, ki so se nadaljevale še naslednje dni. Geslo demonstracij so bile: tri osmice: namreč 8 ur dela, 8 ur počitka, 8 ur kulture in zabave. Ali če prevedemo na našo situacijo in glavni podatek o Radiu KRIČAČ: 88.8. V našem primeru gre za MHZ, v delavskem takrat in vse bolj tudi danadanes pa gre za ure. 8 ur dela na dan in 40 na teden je tudi za sosobnega delodajalca, kapitalista pa sploh, čez glavo dovolj!

Rožnik je že davno postal postal simbol in zatočišče vseh Ljubljančanov. Napredno delavstvo je na predvečer praznika kljub težkemu delu in utesnjenosti političnega režima vendarle našlo čas tudi zase. Na Rožnik so odhajali posamezno ali v skupinah po dva ali trije. Zbiranju v večje skupine so se izogibali, da ne bi bili na očeh policijskim agentom in oblastnikom. V hrib so se odpravljali zarana, že ob štirih. Takrat je ponavadi že zagorel sicer prepovedani kres v pozdrav delavskemu prazniku, katerega plameni so kljub temu veličastno plapolali in niso se dali pogasiti.

Tudi letos sindikati pripravlajo dvodnevno praznovanje na Rožniku. Organizatorka Nina Štrajhar, naša sogovornica iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je najprej poudarila prav pomen tradicije, te velike delavske zgodbe ljubljanskega in slovenskega delavstva.