9. maja 1945 je bila – kljub lakoti prešerna radost. Škoda, da so zatrli pluralnost OF.

Uredništvo | 5. May 2016

Prof. dr. Matjaž Kmecl: 9. maja 1945 sem bil pobič, star 11 let, v Loki pri Zidanem mostu sem pomagal kurit kresove in prepevat partizanske pesmi. Revolucijo razumem po Kocbekovo - kot preobrazbo! Po Cankarju je bilo slovensko ljudstvo najbolj samozavestno v času kmečkih uporov, vendar je bil spontani upor zoper okupatorje, ki je vzplamtel na različnih koncih slovenskega sveta še pred znamenitim sestankom v vili pod Rožnikom, najmanj enakovreden tistim uporom v 16. stoletju... V ključnih trenutkih narodove zgodovine se najdejo izjemni ljudje, ki so pripravljeni tvegati. To se je v zgodovini Slovencev dogajalo in še se bo... Aktualna zamenjava na ministrstvu za kulturo na razmere ne bo imela večjega vpliva in ni posebej pomembna... Letošnja častna meščana Ljubljane - Ciril Zlobec in Jelka Reichman nedvomno sodita v sam vrh slovenske umetnosti.

Naš tokratni sogovornik v programu Radia KRIČAČ je bil akademik profesor dr. Matjaž Kmecl. Dan pred 27. aprilom, ko smo praznovali 75-letnico ustanovitve OF je bil glavni govorec na slavnostni seji borčevske organizacije. Zanimalo nas je kako je preživel tokratne praznike, ko je znova enkrat naneslo, da jih je bilo kar veliko na kupu: državni praznik Dan upora, Prvi maj in končno, četudi ne gre za dela prost dan – Dan zmage, dan, ko je bila osvobojena Ljubljana in ko ima tudi Evropa svoj dan zmage. To so bili dnevi, ko se sindikati znova enkrat nekoliko močneje povezujejo in ko se skupaj se odločajo za upor; Vprašanja o prvomajski izjavi ministrice za delo, češ, da razume nujnost podpore socialno šibkim in ko govori o pravici do dela in poštenega plačila zanj in ko ljubljanski župan pa napoveduje propad ali vsaj korenito spremembo kapitalizma – kot tako rekoč absolutne družbene ureditve na planetu, so ostala na papirju in so v etru in pogovoru obnemela… Ampak zdi se, kot da bi Svet znova enkrat padel s tečajev. Sam po sebi se ponuja vzklik: »Glej, glej, kdo to tu govori?« Upornega duha ni mogoče zatreti. Lahko ga trpinčiš a to je tudi vse.

V slavnostnem govoru ob 75 letnici ustanovitve OF slovenskega naroda in Dnevu upora, na slovesnosti, ki jo je pripravila ZZB NOB Sloveniji je Matjaž Kmecl izpostavili vlogo kulturnikov, posebej Edvarda Kocbeka in njegovega političnega kroga, krščanskih soicialistov. Prepričljivo, vendar ne za vse dovolj; Ta dvom ali zadržek je bil izražen znova v krogu nekaterih krščanskih socialistov, posebej nekdanjega poslanca stranke SD Andreja Magajne. Hkrati pa je v refleksijah na pravkar minula praznovanja predsednik Nove slovenske zaveze pozival k uradni reviziji zgodovine, češ da ni res da so bili partizani partizani, pač pa da so bili to banditi, čeprav je tudi res, da posebej ne opravičuje (več) domobranske zaprisege Nemcem. Razumljivo in pričakovano. pravi Kmecl. To je bila nacistična politika razosebljanja in podjarmljanja naroda.

Pred podelitvijo nazivov Častni meščan Ljubljane, ki je eno redkih – sicer v nekih drugih časih – dobilo naziv mesto heroj, smo se z prof. Kmeclom pogovarjali tudi o letošnjem izboru in promociji dveh umetnikov v ta naziv. Mestni svet bo 9. maja bo ta čast podelil sijajni ilustratorki Jelki Reichman in pesniku, akademiku, partizanu, danes 91-letnemu mojstru ljubezenske poezije Cirilu Zlobcu.

Govoril je tudi o aktualni zamenjavi na ministrstvu za kulturo. Meni, da minister ni tisti, ki naj bi presojal, kaj je prava umetnost. Peršaka pozna že dolgo in ga zelo ceni; da je poštenjak od nog do glave, pravi Kmecl, vendar kljub temu – o tem, kaj je prava umetnost ne bo mogel presojati in tega gordijskega vozla tudi on ne bo mogel presekati. Od ministra se vsekakor pričakuje visoka stopnja poznavanja umetnosti in kulture, strpnost, sposobnost pogovarjanja in dogovarjanja. Splošno uporabnih receptov za slovensko kulturo ni. Kultura, ali bolje – umetniško ustvarjanje – je nikoli končan proces.

V ključnih trenutkih narodove zgodovine se najdejo izjemni ljudje, ki so pripravljeni tvegati. In tako je bilo tudi takrat, leta 1941, ko se je bilo treba upreti. Nemalo jih je ob robu ali zunaj tega čakalo, kako se bo vse skupaj razpletlo. Danes pa se zdi nepojmljivo, kakšno prešerno razpoloženje se je takrat, ob zmagi, kljub lakoti in pomanjkanju razširilo med ljudmi. Navdušenje je ostalo, kljub temu, da je bila pluralnost OF sčasoma kar malo zatrta. Vsemu navkljub je prevladovala prešerna radost!

Pogovor je nanesel tudi na vprašanje, kaj dandanašnji sploh še ostane mladim, najmlajšim? Res samo boj zoper tajni trgovinski čezatlantski sporazum in v panamskih papirjih odkrite prevarante? Vsekakor tudi to, pravi Matjaž Kmecl, vendar poguma tiči v njihovi tehnološki odtujenosti, ki je kot njiva, polna buč, pravo udobje za prašiče. Udobje in odtujenost sta skupaj nevarna past. Mlade še najbolj ogrožajo tehnološki nadomestki življenja… V pogledu na to je, pravi, še vedno ortodoksni šolmošter!

S prof. dr. Matjažem Kmeclom se je pogovarjal Andrej Pengov.