Bogastvo ni sreča! To sta dva povsem različna pojma – tako kot inteligenca in modrost.

Jelka Reichman: France Prešeren je o svojih pesmih zapisal, da... »Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi. Eden hvali, drugi vpije `fej te bodi!` Jaz pa tebi sami draga, želel sem dopasti, drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blodi.«. Podobno je z mojimi ilustracijami. Vsakega priznanja sem neizmerno vesela, naziv Častna meščanka Ljubljane mi je še posebej pri srcu. Veliko razlogov je za to. Tudi zato, ker sem v tem našem mestu rojena in kjer sem, kljub vojni in pomanjkanju, preživela lepo mladost in prešerna študentska leta v svobodni prestolnici.

Vsako leto se na dan, ko praznuje svoj veliki praznik 9. maj, Dan osvoboditve, Ljubljana pokloni prizadevnim posameznikom, skupinam in najrazličnejšim organizacijam ter dvema posebnima izbrancema, katerih delo je pomembno za razvoj, ugled ter odmevnost njihovega ustvarjanja doma in v tujini in ki sta tako prispevala k vizinoarstvu, dobrobiti, sodelovanju, skrbi za blaginjo in promocijo glavnega mesta. S podelitvijo plaket, teh bo letos podeljenih sedem, petih nagrad in dveh nazivov častni meščan – najpogosteje gre za žensko in moškega – ki jih na predlog najrazličnejših predlagateljev iz nabora prispelih predlogov izbere komisija mestnega sveta za priznanja in nagrade – bodo letos ovenčali izbrance, ki jih je mestni svet podtrdil na redni seji v mesecu aprilu.

Med šestimi predlogi za naziv častni meščan je bila ob pesniku in akademiku Cirilu Zlobcu izbrana tudi akademska slikarka Jelka Reichman. Predlagatelji, komisija in mestni svet so predlog in odločitev utemeljili z njenim izjemno plodnim, doma in v tujini odmevnim in dolgoletnim ustvarjanjem na področju otroške ilustracije za slikanice, knjige, učbenike ter reviji Ciciban in Cicido. Izjemne so njene risbe tudi na Unicefovih voščilnicah in poštnih znamkah ter v svetu zelo odmevna poslikava pročelja in likovna oprema ljubljanske Pediatrične klinike. Kdo ne pozna njenih ilustracij Mačka Murija, ki je doslej izšel že v več kot 180.000 izvodih, Mojega prijatelja Piki Jakoba, Miškolina, Male opice Nane in avtorici zelo ljube slikanice Dvanajst slonov. To je sicer izjemno odmeven, vendar samo manjši del njenega tudi večkrat nagrajenega ustvarjanja.

Kako je zrasla z risarsko, slikarsko spretnostjo in znanjem, potem, ko se je sprva šolala in pripravljala za poklic v kemijski stroki, kako je živela in ustvarjala, kaj so njene zbirateljske strasti in lepota življenja, nam je pripovedovala v pričujočem pogovoru.

Rodila se je v družini Šubert, tik pred izbruhom druge svetovne vojne oz. pred napadom Nemčije na Poljsko. Tretjega septembra 1939 je bila Jelka – takrat Šubert, danes Reichman, stara enajst dni. Vojno je preživela na Prulah, kjer je imel dedek ključavničarsko in finomehanično delavnico in prvih živlejnjskih spoznanj v lakoti, pomanjkanju in nenehnem strahu, ki ga je med ljudmi netila vojna, se rani otroški dobi navkljub še dobro spominja. Možnosti za otroške igre tako ni bilo veliko, nenehno metananje in preskakovanje ristanca pa jo je neizmerno dolgočasilo… Je pa že takrat zelo rada risala. Doma, zase, za svoje domače. Njen talent so zgodaj prepoznali v družini in kasneje tudi sošolci, sošolke in učitelji.

Pretresljiv je spomin takrat triinpolletne deklice na napuha polno paradiranje italijanske soldateske pred Uršulinsko cerkvijo in na zatemnitve ob policijski uri ter alarme ob nevarnostih zavezniških bombardiranj, ki so se pred koncem vojne v bližnjem Trnovem tudi zgodilia. Kamor ji seže spomin je – risala… In brala. Od nekdaj. Ne ve več, kako se je sama naučila brati. Kot deklica je brala in risala. Risala in brala. Vse lepo – je ne le življenjska, temveč tudi ustvarjalna opredelitev Jelke Reichman. Njena izjemna zbirka najrazličnejših punčk iz cunj, dekliških igrač – vsaj eno med njimi je tudi sama izdelala – in medvedkov, med katerimi je morda tudi kateri Piki Jakob, je zgodba za kakšno prihodnjo priložnost.

Svinčnika, čopiča, barv, risarskega papirja in slikarskega platna še zdaleč ni odložila v kot ali na najvišjo polico v omari z risarskim priborom. Njeni izjemni profesorji na likovni akademiji so bili slikarski mojstri Marij Preglej, Slavko Pengov, Nikolaj Omersa, France Mihelič, Mirko Šubic, Gabrijel Stupica, Boris Fakin (morda bolj znan kot pesnik, pisatelj in dramatik, na Dauchauskih procesih krivično obsojeni in potem predčasno pogojno izpuščeni Igor Torkar, znan tudi kot Zlatoust), vsi ti so jo utrdili v prepičanju o lepoti in poslastvu poklica in njenem umetniškem talentu.

Na njeno slikarsko usmeritev in izbiro sloga ter slikarskega načina sta najbolj vplivala Marij Preglej v rednem delu študija in Marjan Pogačnik na specialki. Tu sta bila še profesorja Božidar Jakac in Riko Debenjak in vsem tem mojstrom je izjemno hvaležna za vsa posredovana znanja, raziskovanja, spretnosti, veščine, s katerimi je lahko suvereno stopala v svet slikarstva in ilustracije. Študentska leta so bila prekrasna leta njenega živlljenja, skromnosti navkljub… Njena generacija so bili so srečni otroci in veseli mladi ljudje. Bogastvo ni sreča! Je verna, a z vero in cerkvijo ter njeno kurijo ni obsedena. Vera je zanjo zelo osebna zadeva. Biti ilustrator je podobno igralskemu poklicu. Vsak ilustrator ima svojo vlogo, lik, v katerega se vživi. Ni vsak ilustrator za katero koli vsebino. Na primer – pri upodabljanju, ilustritranju Butalcev se, pravi, ne bi našla. Kolega Zvonko Čoh, pač! Njej ležijo nežnejše vloge… Imela je izjemne ponudbe iz tujine, predvsem iz Nemčije, za veliko denarja. To je bil nemški založnik Pestalozzi iz Erlangna, nedaleč od Nuerenberga. Slovenska knjižna ilustracija je vsekakor v svetovnem vrhu, če omenimo samo Alenko Sottler in Lilo Prah, o katerih je v tem pogovoru zelo spoštljivo govorila tudi Jelka Reichman. V svet knjižne otroške ilustracije je vstopila po dveh obiskih pri pisateljici in urednici Kristini Brenkovi. Tako je postala redna soustvarjalka otroških uspešnic Mladinske knjige.

Beseda je nanesla tudi na njeno osebno življenje. Pohvalila se je, da je imela izredno srečo, da se je odločila za moža, ki je po naravi sicer tehnični tip človeka, vendar izjemno prijazen, razumevajoč in – kar se ji zdi najpomembnejše – zanesljiv človek in soprog Marjan Reichman. Z Jelko Reichman se je pogovarjal Andrej Pengov.

V ponedeljek, 9. maja, ji bo ob 71-letnici osvboditve mesta in prazniku Ljubljane na slavnostni seji mestnega sveta mestne občine na Ljubljanskem gradu župan Zoran Janković izročil listino z nazivom Častna meščanka glavnega mesta Ljubljana. Izročili ji bodo tudi portret, ki ga je v minulih dneh narisal akademski slikar nagrajenec Prešernovega sklada leta 1985 in leta 2009 tudi prejemnik nagrade mesta Ljubljana, Rudi Španzel. Vsakega priznanja je Jelka Reichman neizmerno vesela, naziv Častna meščanka Ljubljane pa je zanjo izjemno priznanje, tudi zato, ker je rojena v Ljubljani, v mestu, ki ga ima zelo rada. Čestitamo!